Stanko Škraban se je pred približno desetimi leti, ko se je upokojil in vrnil iz Frankfurta v domovino, začel ukvarjati z restavriranjem. V Nemčiji je opravil izpit za mizarskega mojstra, imel svojo obrtno delavnico in že takrat gojil ljubezen do violin. »Enkrat sem bil na koncertu znanega violinista Andreja Rieuja in po tistem vedno prepoznam lep zvok violine,« pove restavrator iz Rakičana. Do danes je uredil in obnovil 34 violin za odrasle in eno otroško in vse ima v posebni sobi doma tudi razstavljene. Pravi, da je to zahtevno in počasno delo, ki potrebuje mirne roke in dobre živce. Mizarskemu mojstru v pokoju pa je to delo konjiček, v katerem uživa.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Tomi Horvat na naslovnici časnika Kleine Zeitung
Nogometaš iz Turnišča se je znašel na naslovnici graškega dnevnika Kleine Zeitung. In to iz sladkega razloga: bil je najboljši igralec derbija končnice avstrijske lige med Rapidom in Sturmom.
»Za eno violino lahko porabim 15, 20 ali le osem ur. Odvisno od tega, koliko je uničena in kaj vse je treba popraviti. Pri delu ne smeš ničesar spregledati, gre za dolgotrajen postopek, delo pa si razdelim po dnevih,« opisuje. Glasbenik oziroma violinist ni. Želja je sicer velika, ampak uspeha ni, nekoliko v šali poudarja in doda, da se moraš igranja na violino začeti učiti že v otroških letih, če želiš uspeti. Najstarejša violina, ki jo je restavriral, je iz leta 1630, kar kaže nalepka v njeni notranjosti. Dejavnosti se je priučil sam. Restavriral je nekaj kosov starega pohištva in tako dobil občutek za delo. Večina violin je izdelanih iz smrekovega ali javorjevega lesa. To pa vpliva tudi na ton instrumenta, ki je ob starosti eden od dejavnikov, po katerih se lahko določi vrednost instrumenta. »Če vzamete z morja domov školjko, slišite, kako lepo šumi. Tista, ki bolj šumi in da lepši ton, je tudi več vredna,« simbolično ponazori sogovornik.
Nekdanji mizarski mojster pa je še posebej ponosen na mizo, ki jo je izdelal v svojih najboljših letih. Gre za kos pohištva, ki se lahko iz navadne mize v nekaj potezah spremeni v površino za igranje kart ali v mizo za igranje rulete. Kot je povedal, je ugotovil, da je edina taka na svetu in bi jo lahko patentiral, a je bil postopek v Nemčiji predrag, zato je to misel takrat opustil.
Vse obnovljene violine ima Škraban doma, saj zase pravi, da ni trgovec. Ker pa je v to vložil precej časa, sredstev in truda, namerava v prihodnosti poiskati tudi zainteresirane kupce. Še prej pa violinam določiti vrednost. Večina, ki jih je restavriral, je bila precej uničenih. Jih je pa iskal predvsem po Pomurju, ko je slišal, da jih kdo oddaja. Prenovil je tudi eno, ki jo je obgrizla miš. Sicer pa obnova violine zajema čiščenje, lepljenje, menjavo delov, poliranje in podobne finese. Ko so restavrirane, jih Škraban tudi uglasbi, a pravi, da ima vsak svoja ušesa. »Tisti, ki z njo igra, si jo navadno nastavi drugače, bolj natančno. Pomembno vlogo pri tem pa ima tudi napetost strun.« Za delo si vzame čas. »Pomembno je, da je violina dobro lepljena, nikjer ne sme biti nobene luknjice. Kajti ni tako važen videz, najpomembnejši je ton.« Škraban popravlja tudi loke, ki so izdelani iz azijskega lesa in konjske žime, sicer pa si upokojenske urice krajša še z igranjem šaha.
