Splav je še zmeraj tabu tema, spolzko področje diskurza, kjer zelo hitro zaidemo v ideologije, na podlagi katerih pripadniki posameznih skupin preizprašujejo pravico žensk do tega dejanja. Da se kaj takega še danes dogaja, je nedopustno. Pravica do splava, do odločanja ženske o svojem telesu, sploh ne bi smela biti tema polemiziranja, še manj pa tema, v katero se tako rada vpleta politika. Splav je namreč postal zelo priročna tema za kazanje moči, za nabiranje privržencev in preusmerjanje pozornosti. Izrablja se za povsem neprave namene, medtem ko se po drugi strani o splavu kot takem govori občutno premalo. Premalo v smislu podpore, ki bi jo ženske, ki se za to dejanje odločijo, potrebovale. Verjamem, da je eno večjih poslanstev ginekologov to, da ženske v rodni dobi, sploh na njenem vrhuncu, spodbujajo k razmisleku o otrocih. S tem ni nič narobe, celo dobro je, da opominjajo, kdaj je z biološkega vidika najprimernejši čas. A ravno v tem hkrati vidim problem, če se prijazen opomnik spremeni v kazanje s prstom in celo v žuganje. Zelo nazorno izkušnjo je imela prijateljica iz Ljubljane. Ginekologinja, h kateri je šla na pregled, jo je pri takratnih 21 letih vprašala, ali že razmišlja o otrocih. Ko je odgovorila, da ne, se je ginekologinja spustila v dolgo razpravo o tem, kako današnje študentke nič ne razmišljajo vnaprej in kakšne težave jim lahko prinese nosečnost, s katero odlašajo do starosti trideset let in več. Verjamem, da je imela ginekologinja dobre namene. Rezultat pa je bil, da je v prijateljici vzbudila občutek krivde, ker je v tistem trenutku na prvo mesto postavila sebe, svoje dejanske želje in življenje, kot si ga je takrat zamišljala. V njem takrat pač ni bilo prostora za otroke, temveč ji je bilo pomembneje, da uspešno konča študij in najde službo, ki jo bo rada opravljala. In s tem ni popolnoma nič narobe.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Noč knjige z Vladimirjem P. Štefanecem v soboški knjižnici
Predstavljen je bil njegov najnovejši roman.
Glede na to, da je pravica do odločanja o svojem telesu zapisana v ustavi, najvišjem aktu neke države, je popolnoma nesprejemljivo, da nam o njej nekdo vzbuja pomisleke. Seveda ima vsaka ženska svoje prepričanje o splavu in nekatere tega ne bi nikoli storile. Kar je prav, če tako mislijo same. Nepošteno pa je, če te ženske (in tudi moški) z ogorčenostjo gledajo na tiste, ki mislijo drugače in bi se v nekem trenutku zanj odločile. Ženska ni na svetu zgolj zato, da postane mama. Veliko je drugih vlog, ki so ravno tako pomembne in definirajo posameznico. Želja po karieri in po tem, da nekaj let (ali navsezadnje vse življenje) preživiš v družbi same sebe ali zgolj partnerja, ni krivična do človeštva, ki »potrebuje« zanamce, ali do potencialnih otrok. Je ena od pravic, ki smo si jo ženske zelo težko priborile – tako kot to do splava.