Pilotov glas na krovu airbusa naznani, da smo po mirnem triinpolurnem poletu prispeli na letališče kraljice Alie. Sprva te ob prihodu na Arabski polotok, kot vselej, ko potuješ v neznane kraje, doleti kulturni šok, saj že na terminalu stvari potekajo docela drugače kot v domačem svetu. Po presenetljivo majhnem obsegu birokracije, ki jo je v svet potovanj prinesel vsem znani koronavirus, se znajdemo pred carinarno. Vizum, žig v potni list, zatem pa prvikrat vzklik: »Welcome to Jordan!«*
Po najemu najmanjšega suzukija, kar ga je na trgu moč dobiti, se natovorjeni do vrha po glavni amanski vpadnici peljemo proti našemu prenočišču. Lastnika nas sprejmeta odprtih rok, polna navdušenja, da so v njun hotel prispeli Slovenci. Ker v naših denarnicah žvenketajo le evropski denarci, ju povprašamo, kje bi lahko dobili jordanske dinarje. Starejši izmed lastnikov mlajšemu v arabščini pove nam nerazumljive besede, nakar vzame ključe svojega chevroleta in nas povabi, da se z njim zapeljemo do banke, kjer bomo lahko zamenjali denar. Po tem nas pelje še v trgovino, kjer nakupimo hrano in pepsi, ki je v teh krajih za Alahom druga najbolj sveta stvar (tretja je samsung). Po vrnitvi do hotela mu v zameno za prijaznost želimo pokloniti vsaj kakšen dinar, vendar kljub vztrajanju v slogu prekmurske babice, ki svojega vnuka želi na vsak način nahraniti, ne želi vzeti niti centa, saj mu je v čast, da nam je lahko pomagal. Marsikateri slovenski hotelir bi moral prestati arabsko šolo, da bi se naučil ravnanja z gosti.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Soboški podjetnik v hišnem priporu. Ena od evropskih držav zahteva njegovo izročitev
Nemčija je za Jožeta P. ml. iz Murske Sobote razpisala evropski nalog za prijetje.
Prestolnica Jordanije se s 4,5 milijona prebivalcev uvršča med največja mesta na zahodu Arabskega polotoka. V času antike se je imenovala Filadelfija, danes pa jo slehernik pozna pod imenom Aman. Okoli devete ure so ulice povsem prazne, tako da je več kot očitno, da so se tod v nekih drugih časih potikali Rimljani. Ko se spustimo po enem izmed sedmerih gričev, na katerih je tako kot Lizbona zgrajen Aman, se odpravimo do rimskega gledališča, ki je eno večjih in impozantnejših, kar jih je moje oko kdaj uzrlo. Nedaleč stran si ogledamo manjša muzeja, pri čemer eden izmed njiju v dobršni meri prikazuje jordanske narodne noše, drugi pa na ogled ponuja predvsem vsakdanje jordanske predmete, pri čemer med drugimi uzremo statve, posodo, ne manjka niti revolver. Nad amanskimi velemestnimi lučmi kraljuje starodavna citadela, ki so jo prav tako zgradili Rimljani. Med ogledom kompleksa templjev se pogovarjamo, da imamo veliko srečo, da se tod potikamo pozimi, saj temperature v tistih mesecih, ki se ne končajo na črko R, lahko narastejo krepko čez štirideset stopinj. Ko se vrnemo k avtomobilu, nas na našo veliko nesrečo pričaka prazen akumulator. Ker je ta zgodba na dolgo in široko opisana v prejšnjem Vestniku, kjer je o njej v kolumni razpredala mama Jožica, o njej ne bi vnovič izgubljal besed.
Približno uro vožnje od Amana se po zavitih podeželskih cestah pripeljemo do majhnega mesta po imenu Džeraš. Če smo v prestolnici svoje zgodovinsko znanje krepili ob nekaj templjih in gledališču, je Džeraš za slehernega ljubitelja obdobja starih Rimljanov prava meka. Na ogromnem prostoru so davno tega stari Grki začeli graditi nekaj templjev, ko pa so bili primorani zapustiti te kraje, so tja prišli še Rimljani, ki so dodali nekaj arhitekturnih mojstrovin. Tako lahko danes tukaj najdeš skoraj celotna grški in rimski panteon, saj so v imenih zgradb prisotna imena vseh antičnih bogov, ki so dali kaj nase. Sam menim, da se kompleks brez težav lahko primerja s Pompeji, pa naj mi kateri italofil tega ne zameri. Nedaleč od Džeraša si ogledamo Ajloun, starodavni muslimanski grad, ki je bil namenjen zaščiti islamskega prebivalstva med križarskimi vojnami, zatem se odpravimo še na sveti kraj, kjer se je pred davnimi časi rodil judovski, krščanski, pa tudi muslimanski prerok Elija.
Ena izmed največjih znamenitosti ne le v Jordaniji, temveč v vsem arabskem (in judovskem, da ne bom delal Izraelcem krivice) svetu je Mrtvo morje, za katero se že v osnovni šoli učimo, da pravzaprav ni morje, temveč jezero, in da se v njem, če se še tako trudiš, ne moreš potopiti. Seveda moramo to izkusiti na lastni koži, zato se z visokega obrežja spustimo na s soljo prepojeno obalo. Iz prve roke vam povem, da to dejstvo popolnoma drži, voda je tako gosta, da spominja na motorno olje, po okusu pa je zaradi nekaterih mineralov naravnost ogabna. Vse lepo in prav, so pa lokalni gonjači kamel, ki hočejo na vsak način iz tebe izvleči nekaj dinarjev, grozno nadležni. Nekaj kilometrov severno od sla(v)nega jezera si ogledamo še reko Jordan in kraj, kjer je Janez Krstnik pred približno 2000 leti krstil najbolj slavno osebnost v zgodovini, »moža, ki so ga pribili na drevo, ker je govoril, kako lepo bi bilo, če bi se za spremembo imeli radi«, kot pravi verjetno najboljša knjiga, kar sem jih kdaj prebral, Štoparski vodnik po galaksiji.
Potem ko smo si poleg opisanih krajev ogledali še marsikatero znamenito lokacijo na severu države ob reki Jordan, nas je pot vodila na jug. Nekje sredi jordanske puščave se pokrajina začne gubati, zatem pa postane vse bolj hribovita. Za enim izmed teh hribov se skriva eno izmed sedmerih čudes sveta, koder se je v iskanju svetega grala potikal tudi Indiana Jones. Nekoč je bila veličastna prestolnica Nabatejcev, danes pa je prestolnica turistov, ki se z vseh strani drenjajo, da bi si ogledali dih jemajočo zakladnico na obrobju Petre. Če kdo misli, da starodavno glavno mesto predstavlja le znameniti tempelj, živi v veliki zmoti, saj je mesto v najboljših časih štelo dobrih 20.000 glav. Tako lahko poleg stare zakladnice turist tukaj zaide v številne templje, ne kaj dosti manj veličastne od največje znamenitosti. Naša bilanca ob koncu dneva znaša prehojenih dobrih 18 kilometrov, kar je nadvse solidno.
Iz kraja Wadi Musa, ki je izhodiščna točka za pohod do Petre, nas pot vodi na skrajni jug. Akaba je mesto, ki Jordancem pomeni to, kar Slovencem Portorož, saj je glavno obmorsko letovišče na Rdečem morju. Tukaj temperature tudi v zimskih mesecih dosegajo dobrih 25 stopinj, zato je kopalcev ogromno. Že od daleč je videti, da je Akaba najliberalnejše od vseh jordanskih mest. Sklenemo, da se bomo tudi mi konec decembra kopali v gorkem Rdečem morju, zato se zapeljemo do Južne plaže, a pri tem zgrešimo odcep in se zapeljemo na mejo s Savdsko Arabijo. Ob spremstvu prijaznih lokalnih policistov se nekako le prebijemo do Južne plaže, vendar se v vodo odpraviva le ati in moja malenkost. Uživava ob razgledu na Akabo, izraelski Eilat in egiptovski Sinajski polotok in sredi zime na drugem koncu sveta plavava v Rdečem morju. Zvečer se brez posebnih pripetljajev vrnemo v Akabo, kjer se odpravimo na sprehod po središču mesta in občudujemo mestne luči Eilata brez Charlieja Chaplina.
Že kar nekaj časa se potikamo po Jordaniji, pa še vedno nismo prišli do puščave. Če severni del pri Irbidu in zahodni pri Mrtvem morju ne bi pripadala tej državi, bi med besedi Jordanija in puščava lahko mirne duše vtaknil enačaj. Večina države je prežeta s peskom ali v najboljšem primeru s skalami, tako da vegetacije tako rekoč ni. Skratka območje je zelo neprijazno za življenje, zato ni čudno, da je poseljenost zunaj mestnih središč tako redka. Vendar je kljub svoji neprijaznosti Wadi Rum, puščava nekaj deset kilometrov severno od Akabe, za Petro druga najbolj obiskana točka v kraljevini. Storitve lokalnega vodnika Fadija smo rezervirali na spletu, ob prihodu nas z nasmehom na obrazu poleg svojega starega mitsubishija že pričakuje. V njegovi pisarni najprej popijemo beduinsko kavo in čaj, zatem pa na prikolici poltovornjaka že drvimo v osrčje Wadi Ruma. Ker motivov za fotografijo in film zlepa ne zmanjka, ni presenetljivo, da so puščavo za svojo vzeli hollywoodski ustvarjalci, zato njene lepote lahko uzremo v marsikaterem filmu, na primer v Scottovem Marsovcu ali Villeneuvovi adaptaciji Peščenega planeta. Nikakor pa ne gre pozabiti Lovrenca Arabskega, saj se je ta z arabskimi plemeni med prvo svetovno vojno potikal prav po teh krajih, o čemer govori tudi istoimenski skoraj štiriurni film. Celodnevna hoja in vožnja nas kar izmučita, zvečer z beduini in drugimi turisti ob prijetni toplini ognjišča izmenjamo mnogo izkušenj o puščavi, Jordaniji, Evropi in še mnogočem, preden hladno puščavsko noč preživimo v majhnih, a urejenih šotorih.
Naše potovanje po arabskem svetu se počasi bliža koncu. Nazadnje se ustavimo še v Madabi, mestecu s preštevilnimi krasnimi mozaiki, med katerimi prednjači starodavni zemljevid celotnega območja, tako lahko na njem najdeš znamenita zahodna arabska mesta, kot so Jeruzalem, Aman, Nazaret, pa tudi druge znamenitosti, denimo Mrtvo morje. Po mestu pohajamo kar nekaj časa, si ogledamo mozaike, pri čemer nas v eni izmed cerkva lokalni pobiralec vstopnine s cigareto v ustih povabi, da se kar sprehodimo po starodavnih neprecenljivih rimskih mozaikih. Ne bi verjel, če ne bi doživel.
Polni vtisov z grenkim priokusom, saj je potovanje kar prehitro minilo, se počasi poslavljamo od Jordanije in vseh stvari, ki jo zaznamujejo. Zbogom antene, ravne strehe, limuzine, falafli, pepsi, šaverme, hyundai, barantanje, železne rolete na trgovinicah, rdeče-bele naglavne rute, hupanje, koranska sura z bližnje mošeje ob pol petih zjutraj, pesek, zbogom vzklik »Welcome to Jordan!«, zbogom prijaznost. Ko pilot zažene airbusove motorje, se vsi v mislih poslovimo od prečudovite države, ki nam je bila enajst dni dom. Hvala za gostoljubje, spomine in nepozabne dogodivščine. Se vidimo še kdaj!
*Dobrodošli v Jordaniji!
