vestnik

Povest, ki nas popelje v Lendavo leta 1603

Jože Gabor, 22. 7. 2020
Jože gabor
Marjan Vidovič je s pridom uporabil svoje vedenje o književnosti in zgodovini ter prepletel zgodbo s svojimi življenjskimi izkušnjami. Foto Jože Gabor
Popularno

V povesti Meč, nabrušen za ljubezen nas avtor Marjan Vidovič popelje v Lendavo in okolico leta 1603, torej v čas turških vpadov, Mihaela Hadika in grofov Banffy.

Knjiga je izšla v samozaložbi, izdajo pa sta omogočili lendavska območna izpostava Javnega sklada za kulturne dejavnosti in Zveza kulturnih društev Lendava. Marjan Vidovič je tudi avtor ilustracij, knjigo pa je oblikoval in zanjo prispeval dve ilustraciji Peter Orban. Spremno besedilo o knjigi in avtorju je napisala Olga Paušič. Ljubiteljem literature so povest o bojih in ljubezni prvič predstavili v Centru Banffy v Lendavi.
Zgodovina in legende ga zanimajo od nekdaj
Marjan Vidovič živi v Veliki Polani. Otroška in najstniška leta je preživel v Gaberju, osnovno šolo pa je obiskoval v Lendavi. Že takrat so ga zanimale zgodovina, zgodbe, legende, ki jih je slišal o Mihaelu Hadiku in drugih osebah iz zgodovine Prekmurja, pravi. Pozneje je o tem prebral tudi vso zgodovinsko literaturo in se pogovarjal z zgodovinarji. Turški pohod, v katerem so po prekmurskih vaseh ugrabljali otroke, se je julija leta 1603 po zgodovinskih virih tudi dejansko zgodil. »Osrednji kraj dogajanja je Lendava, v katerega se je tistega usodnega leta steklo dobro in slabo. Ljudje namreč. Ko se odvija naša zgodba, živijo grajski ljudje od Lendave do Grada na Goričkem dokaj mirno življenje. Fevdalni red je vzpostavljen, ve se, kdo je kaj, kdo ima kaj dati in kdo ima kaj vzeti. Trško prebivalstvo se krepi. V to ravnico so se zajedli tlačani, trdoživi, željni življenja, zdravi in plodni, lojalni plemstvu – delali so, se veselili, živeli svoje življenje,« zapiše Marjan Vidovič. V vaseh tlačanov je bilo od petdeset do sto lesenih blatnjač, v katerih so bivale družine.
V glavni vlogi lendavski kapetan in turški poveljnik
Glavni osebi v tej kolektivni povesti sta lendavski kapetan Mihael Hadik in turški poveljnik Kemal Abdel Bašahr, ujetnika nemile usode, ki jo je prinesel čas, je v spremnem besedilu h knjigi zapisala Olga Paušič. »Lendavski Hadik ima braniti, kar je domačega, turški aga pa ima pripeljati v utrdbo, po čemer Osmansko cesarstvo hlepi: lepe, zdrave otroke, ki jih je moč uporabiti za različne namene. Ozadje pa je klavrno dejstvo, da je rodnost v Osmanskem cesarstvu začela stagnirati. Umrljivost (padli v bitkah) pa je velika.« Iz povesti ugotovimo, da se dva nasprotna si poveljnika ne spopadeta. Turški aga namreč zgolj opazuje premoč svoje vojske in noče braniti nečesa, česar se sramuje. Pokloni se vsem padlim na bojnem polju, še posebej poveljniku lendavske vojske.
Prekmurske otroke prodajali na tržnici v Istanbulu
Avtor je s pridom uporabil svoje vedenje o književnosti in prepletel zgodbo s svojimi življenjskimi izkušnjami. Zato so dejanja oseb v povesti tako verjetna, dodaja Olga Paušič. »Pripovedovalec nam na začetku zgodbe omeni kar dovolj vzdržen odnos med grajskima gospodoma – eden je lendavski, drugi je beltinski – in njunimi tlačani, za katere se ve, kam spadajo.« Tisti, živeči od Velike Polane do Beltinec, so pripadali grofu Nadasdyju, tisti v smeri Lendave pa grofu Banffyju, lendavskemu graščaku. Prekmurje je v teh letih spadalo pod Madžarsko, ki so si jo po bitki pri Mohaču podredili Turki. Velika Kaniža (Nagykanizsa) je bila v tem obdobju najbolj zahodna turška utrdba, od koder je prijezdil tudi turški poveljnik Kemal Abdel Bašahr s svojo vojsko. Turške vojaške sile so plenile tudi po Prekmurju, v tem obdobju tudi otroke, ki so jih potem prodajali na tržnici v Istanbulu.
Ajta, jaz sem na srp pazila
V povesti se poleg dveh osrednjih prepletajo še usode drugih likov. Med njimi je vaško dekle Roza, ki je prisrčno realistična. Kakor da je skromna, lepo vzgojena vaška deklica slutila, da jo bo njena lepota pahnila iz ene težave v drugo. Njene zadnje besede so besede dekleta, zraščenega s to zemljo, ki ji pripada s telesom in dušo: »Ajta, jaz sem na srp pazila.« To kmečko orodje je za deklico tako pomembno, da bo pozabila na svojo varnost in poskrbela za skromno dobrino domače hiše. Pa ji to ne uspe.  Njena prisrčnost in nepokvarjena lepota jo pahneta v tragedijo turškega mladeniča, ki je v pričujoči zgodbi le človek. »Ob branju pa sem spoznala še marsikaj: precej avtorjevega značaja se je utelesilo v knjižnih junakih. Junaki odhajajo. Na koncu pa veselo oznanjenje: rojevajo se številni otroci, zdravi, rdečelični in se veselijo življenja, ker to gre naprej,« o knjigi zapiše Olga Paušič.