vestnik

(SCENA) To je bilo leto žensk

Tomo Köleš, 12. 1. 2021
osebni arhiv
Juliette Gréco.
Popularno

Zapustilo nas je neverjetno veliko legend iz sveta filma, glasbe in športa, med njimi tudi Paolo Rossi in Otto Barić.

Pregledi najboljših, najodmevnejših in najslabših izdelkov leta so za nami. Ogromno ljudi po vsem svetu se je ob slovesu leta 2020 oddahnilo. »Idi u nepovrat,« so s svojo krilatico, ki pomeni »pojdi v pozabo in se ne vrni nikoli več«, dejali Srbi in s tem ustrezno ponazorili občutek ljudi z vseh celin ob slovesu starega leta. Vsi vemo, zakaj. Pandemija koronavirusa je najbolj zaznamovala leto 2020. A vse vendar ni bilo tako slabo. Medtem ko se je filmska industrija mučila s predvajanjem in promocijo filmov v kinodvoranah, ki so bile pol leta tako ali tako zaprte, je odpoved koncertov in glasbenih turnej privedla do tega, da so glasbeniki, ki so morali v glavnem čepeti doma, lani ustvarili izjemno veliko odličnih albumov. Še več, nekateri so posneli tudi po dve plošči, ni pa malo tudi takšnih, ki so razkrili, da so ustvarili toliko materiala, da ga bo dovolj za pet ali šest plošč. 

film, kino, scena
Pixabay
Kaj je najbolj odmevalo na področju filma in glasbe?

Raznovrstnost odličnih glasbenih izdelkov se kaže tudi v dejstvu, na katero so opozorili pri enem od slovenskih medijev: ocenjevalci iz najpomembnejših svetovnih in tudi slovenskih medijev so pri vrednotenju najboljših albumov leta na prvo mesto postavili kar 204 različne izvajalce. Vsak ima pač svoj okus in predstavo o tem, kaj je najboljše, in tudi pri kritikih je tako. A če bi vse izbore skupaj sešteli po imaginarnih točkah, bi zmagala Fiona Apple z albumom Fetch the Bolt Cutters, ki je bil tudi za nas pri Vestniku najboljša plošča leta. Čeprav pri večjem številu ocenjevalcev delo Fione Apple ni bilo ravno številka ena, se je največkrat uvrstilo med najboljših pet ali vsaj deset albumov leta.
Prevladovale ženske
Paradoksalno je, da je korona, ki je v največji meri zaznamovala lansko leto, ženskega spola, v letu 2020 pa so pri izdaji najboljših izdelkov prevladovale prav ženske. Skoraj pri vseh ocenjevalcih se je med prvih pet uvrstila 26-letna glasbenica iz Los Angelesa Phoebe Bridgers z delom Punisher, kar je komaj njen drugi studijski album. Po drugi strani je odlično ploščo izdala že večkrat nagrajena 67-letna kantavtorica iz Louisiane Lucinda Williams. Izdelek z naslovom Good Souls Better Angels je njen že štirinajsti studijski album in eden od najboljših. Pri vrhu so se znašle še 35-letna Kolumbijka Lido Pimienta z delom Miss Colombia, 32-letna kantavtorica iz Alabame Waxahatchee, kar je umetniško ime za glasbenico Katie Crutchfield, z albumom Saint Cloud in tri sestre Haim z istoimenskim bendom iz Kalifornije, ki so izdale ploščo s pomenljivim naslovom Women In Music Pt. III.

Brian Dennehy
Profimedia
Brian Dennehy. FOTO PROFIMEDIA

V več medijih se je na vrh lestvice albumov zavihtel londonski kolektiv Sault, katerega člani nočejo odkriti svoje prave identitete, je pa jasno slišati, da je tudi v njem kar nekaj žensk. Skupina Sault je zasedla prvo mesto s kar dvema ploščama, Untitled (Rise) in Untitled (Black Is), kar je poseben primer. Čeprav gre za deli, ki nedvomno po kakovosti spadata med najboljših deset lanskega leta, se ni mogoče znebiti občutka, da ju je veliko ocenjevalcev »potisnilo« na prvo mesto bolj zaradi tematike, ki se navezuje na gibanje Black Lives Matter (Temnopolta življenja štejejo), in da je bila njuna uvrstitev na vrh nekoliko prisiljena, ne pa spontana. Podobno kot se je to lani zgodilo še na nekaterih drugih področjih.

Če samo na hitro pogledamo še na področje filmske in televizijske umetnosti, lahko vidimo, da so bile v najboljših izdelkih leta prav tako v ospredju protagonistke. Kot npr. Frances McDormand v filmu Nomadland (Dežela nomadov), Anya Taylor-Joy v mini seriji The Queen's Gambit (Damin gambit) in Andrea Riseborough v seriji Zerozerozero (Ničničnič). Primerov pa je še več.
Zbogom, legende, in hvala

V minulem letu nas je predvsem zaradi koronavirusa zapustilo neverjetno veliko legend iz sveta glasbe, filma in športa, ni pa bil covid-19 edini vzrok za njihovo slovo. Precej posameznikov smo omenili že čez leto, zato bi radi sedaj ob legendah, kot so Kirk Douglas, Sean Connery, Little Richard, Eddie Van Halen, Kenny Rogers, Kobe Bryant in drugi, omenili še nekaj tistih, za katere večina ljudi sploh ni vedela, da so se poslovili od nas, in se jim zahvalili za vse, kar so nam dali. Eden takšnih primerov je prav gotovo ameriški igralec iz Connecticuta Brian Dennehy, ki ga veliko gledalcev pozna predvsem po številnih odličnih stranskih vlogah, najbolj pa si ga bomo verjetno zapomnili po vlogi šerifa v filmu Rambo: Prva kri (First Blood). Dennehy je umrl 15. aprila lani, dočakal je 81 let. 

Claude-Brasseur-dies-at-84-the-actor-was-famous-for
osebni arhiv
Claude Brasseur. FOTO OSEBNI ARHIV

Podoben primer na evropski strani je francoski igralec Claude Brasseur, ki se je poslovil tik pred koncem leta, 22. decembra, v starosti 84 let. Brasseur se nam je najbolj vtisnil v spomin po vlogi očeta igralke Sophie Marceau v mladinski romantični drami La Boum (Zabava) iz leta 1980. Filmsko nagrado cezar pa je prejel za vlogi v filmu Če skače slon čez plot (Un éléphant ça trompe énormément) iz leta 1977 in Policijska vojna (La Guerre des polices) tri leta pozneje.
Če ostanemo v Franciji, ne moremo mimo slovesa kultne in večkrat nagrajene francoske pevke in igralke Juliette Greco, ki je umrla 23. septembra lani v starosti 93 let, za njo pa so ostali hiti, kot so Jolie Môme, Déshabillez-moi in La Javanaise. Na drugi strani Atlantskega oceana se je 15. maja 2020 poslovil legendarni teksaški pevec, kitarist in igralec Trini Lopez v 94. letu. Lopez, ki je bil mehiškega rodu, je bil med drugim leta 2003 sprejet v mednarodno latinskoameriško glasbeno dvorano slavnih. 

Paolo Rossi
YouTube
Paolo Rossi na SP 1982. FOTO YOUTUBE

Smrt najboljšega nogometaša vseh časov Diega Maradone je ob koncu leta nekoliko zasenčila odhod italijanske nogometne legende Paola Rossija, ki je umrl 9. decembra v starosti 64 let. Rossi v resnici ni skoraj nič manj slavno ime od Maradone v svetu nogometa. S šestimi zadetki je bil najboljši strelec in igralec svetovnega prvenstva v Španiji leta 1982, na katerem je Italija postala svetovna prvakinja. Za Rossija, ki je bil doma iz Toskane in je nanizal številne klubske naslove, zares nihče nima slabe besede, saj vsi pravijo, da je bil to igralec, v katerem kljub svetovni slavi ni bilo niti trohice ošabnosti. Pravi gospod pa je bil tudi legendarni jugoslovanski nogometaš, trener in selektor Otto Barić, ki je največ klubskih naslovov dosegel v Avstriji, leta 2004 pa je popeljal Hrvaško na evropsko prvenstvo na Portugalskem. Barić je bil eden od tistih, ki jih je pokopal koronavirus, umrl pa je v Zagrebu 13. decembra v 88. letu.

baric-blazevic
Profimedia
Legendarna trenerja Otto Barić in Ćiro Blažević. FOTO PROFIMEDIA

Uglajenost Otta Barića lahko potrdimo tudi pri Vestniku, saj smo nekoč delali skupni intervju z njim ter nekdanjim trenerjem Olimpije in Mure Milošem Šoškićem. Med obema sploh ni primerjave. Barić je bil preprosto svetovljan. Zato hvala, Otto, in vsi drugi, ki ste se poslovili od nas v letu 2020, da ste nam zapustili nepozabne spomine.