vestnik

Zdravnik Joža Primožič v prostem času ustvarja z motorno žago

Norma Bale, 10. 5. 2021
Jure Zauneker
Joža Primožič v središču Apač na klopi, ki jo je pred dvema letoma podaril prebivalcem. Foto Jure Zauneker
Popularno

Če bi karikaturist risal Jožo Primožiča, bi mu okoli vratu obesil stetoskop, v roke pa posadil motorno žago.

Zdravnik splošne medicine, ki je leta 1990 specializiral infektologijo, z motorko seveda ne gre nad paciente, tudi kot direktor je pri vodenju in sprejemanju odločitev ne uporablja.

Morda je prav njegovo poznavanje anatomije človeškega telesa razlog, da klopi posedovalce neopisljivo mehko objamejo, jih posrkajo v svojo strukturo.

Za radikalne reze, pravijo, je veliko preveč toleranten. Toda ko na domačem hribu natakne delovni kombinezon in z odločnim potegom zažene motorno žago, roka ne okleva več. Iz prežaganih debel hrasta in jesena, ki navidezno brez logične urejenosti čakajo pod hišo, bo že kmalu oblikoval predmete, ki kličejo k druženju, pomenku in počitku – klopi in mize. Morda je prav njegovo poznavanje anatomije človeškega telesa razlog, da klopi posedovalce neopisljivo mehko objamejo, jih posrkajo v svojo strukturo. In vedno znova presenetijo z drobnim, na novo odkritim detajlom – poličko za knjigo, podstavkom za kozarec, dvignjenim podestom za noge.

joža-primožič
Jure Zauneker
Joža Primožič

»Obdelava lesa je mentalno sproščanje in motorna žaga ter obdelovalno orodje so pripomočki za fitnes telesa,« pojasni svoj nenavaden hobi.

Občini Apače je klop in stojalo za kolesa, ki sta postavljena v srčiko kraja, v bližino potomke najstarejše trte na svetu, podaril pred dvema letoma. »Najbolj me razveseli, ko vidim, da na klopi tudi posedajo,« ne skriva zadovoljstva. Da zdravnik, ki priporoča gibanje, izdeluje klopi za počitek, je svojevrstna simpatična dvojnost, ki ga tudi sicer nekako spremlja.

_DSC3948
Jure Zauneker
Joža in hči Ingrid. Foto Jure Zauneker

Apaška dolina je od nekdaj znana po odličnih mizarjih in tradiciji obdelave lesa in tudi njega, priseljenca v Janhovo pred devetimi leti, spreleti rahla zamaknjenost, ko spregovori o lesu. Da hlod najprej analitično opazuje, ga preučuje, si zanj vzame čas. Dovolj časa. Rad bi prodrl pod skorjo, v mehko sredico. Zanj je izziv trši les, ker je zahteven za obdelavo. Kakšen mehki les, kot je recimo hruška, hitro propade, pa tudi izziva mu ne predstavlja. Rad ima nepravilne oblike. Rad ima obline, večkrat poudari. Rad jih opazuje, se jih dotika, jim sledi in o njih razmišlja. In za mimobežen trenutek se zazdi, da ne govori več zgolj o lesu. »Prepustim se deblu. Počakam in vidim, kam me pelje.«

Rad ima obline, večkrat poudari. Rad jih opazuje, se jih dotika, jim sledi in o njih razmišlja. In za mimobežen trenutek se zazdi, da ne govori več zgolj o lesu.

Njegov pristop k lesu in lastnemu procesu ustvarjanja dejansko odkriva tudi njegov karakter. Vztrajen je in strpen. Za izdelavo klopi iz štirimetrskega debla lahko porabi tudi do petdeset ur. Za leseni fotelj do trideset. Hči Ingrid, ki je pravkar prispela z vlakom z Dunaja, radostno pripomni, da si oče končno jemlje čas zase in ni več nenehno prežet s službo.

V Apačah je družinski zdravnik od leta 1998, ko je nasledil Miloša Radašina. Pove, da ga je najprej pritegnila stara vila, v kateri je zdravstvena postaja. Na glas razmišlja, da se je za prakso družinskega zdravnika na vasi morda odločil nezavedno, ker v sebi nosi otroški spomin na priljudnega vaškega zdravnika, ki je prijateljeval z njegovo družino v majhni vasici Unešić v dalmatinskem zaledju, 50 km od Splita.

joža-primožič
Jure Zauneker
Joža Primožič

Rojen leta 1959 je po očetu Slovenec. Oče je bil železničar, doma iz okolice Kočevja, ki je po dekretu bil premeščen v Dalmacijo, se tam zaljubil v učiteljico likovnega pouka in Joža ima najbrž talent za oblikovanje prav po materi. Tudi hči Ingrid je nedavno odkrila risarsko žilico. Primožiči so se preselili v Split, kjer je Joža maturiral, medicino pa je leta 1985 doštudiral v Ljubljani. Ker so mu bile ljube kranjske klobase in ker je »šel vrnit kri« v očetovo matično domovino, ki jo je v otroštvu poznal z obiskov pri babici v Fari.

Ali ni nenavadno za Dalmatinca, da lahko živi brez morja? V resnici, pravi, ga mara le v jeseni in pozimi, ko valovi dobijo barvo, ki ga spominja na očetovo kepo svinca. Na vprašanje, ali dopust preživlja v Dalmaciji, odkima: »Dopust ni tako zelo bistven. Ljudje bi se morali naučiti, da od vsakega dneva odkrhnejo delček časa samo zase.«

Ali ni nenavadno za Dalmatinca, da lahko živi brez morja? V resnici, pravi, ga mara le v jeseni in pozimi, ko valovi dobijo barvo, ki ga spominja na očetovo kepo svinca.

Vojsko je služil v Beogradu, potem pa je bil premeščen v Mursko Soboto, kjer je spoznal takratno ženo Bredo in njegova prva zaposlitev je bila v murskosoboški bolnišnici, na infekcijskem oddelku. Zakaj infektologija? »Pisana veda je,« pojasni. »In ker lahko predpišeš zdravilo in terapijo, po kateri človek dejansko ozdravi,« se namuzne in doda: »Seveda pa moraš znati najti ustrezno zdravilo.« In, da, koronavirus ga je vznemiril. Na mnogo različnih načinov. Tudi zato, ker je bilo jasno, da bo virus mutiral in ker ni bilo in še ni znano, v koliko različnih smeri bo odtaval in bodo obstoječa cepiva brez učinka. A ostaja optimist. »Kajti edino, kar nam v tem trenutku preostane, je cepljenje.«

joža-primožič
Jure Zauneker
Joža Primožič

Nenavaden odgovor ponudi na vprašanje o tem, kakšen je kot zdravnik. Da mu nekoliko presedajo ljudje, ki prepogosto hodijo k zdravniku. »A če svoj poklic želiš dolgo opravljati, se moraš naučiti razumeti pacienta,« poudari, »kajti kakorkoli že obrneš, vedno je pač nujno, da poskušaš razumeti.« Zanj velja, da si za paciente vzame čas. In ko je z majhnim rdečim smartom vijugal po vasi do svoje hiše, so mu vaščani veselo mahali v pozdrav. »So ljudje, ki mi zamerijo. Ker nisem dovolj hitro ugotovil diagnoze ali predpisal najbolj učinkovitega zdravila ali že pač nekaj. Ker seveda tudi zdravniki delamo napake. In vendar, poskušam jih razumeti. Njihovo jezo, nemoč. In nič ne zamerim. Morda me žalosti, ker ne vzamejo vedno zares moje prošnje, naj mi sporočijo diagnoze iz bolnišnice, kamor jih napotim. Ker jaz še ves dan razmišljam o njih in me skrbi, kako se je izteklo.«

"Morda me žalosti, ker ne vzamejo vedno zares moje prošnje, naj mi sporočijo diagnoze iz bolnišnice, kamor jih napotim. Ker jaz še ves dan razmišljam o njih in me skrbi, kako se je izteklo."

Dela tudi v domu starejših občanov v Gornji Radgoni. Zamišljeno pridoda, da je treba narediti miselni preobrat, ko se soočiš z dejstvom, da zase več ne moreš skrbeti. Nekdanje velike družine, v katerih so bivale tudi tri generacije, so zaradi načina in tempa življenja preživeli konstrukt. Od leta 1996 je zaposlen v Zdravstvenem domu v Gornji Radgoni, kjer je že tretji mandat njegov direktor. Atmosfera v ustanovi je očitno dovolj privlačna, saj je zaposlenih 140 ljudi, od tega okoli 20 zdravnikov.

Ni političen, pravi, in z vsemi župani iz soustanoviteljskih občin želi sodelovati v skrbi za javno zdravje. S sredstvi ministrstva za zdravje, prispevki lokalne skupnosti in z lastnimi sredstvi so v preteklem letu dokončali 1,1 milijona vredno investicijo v Center za krepitev zdravja. »Ker se osebje in pacienti morajo počutiti udobno. Pogoji za delo pač morajo biti zagotovljeni,« zazveni kot menedžer. Zdravnik, ki strogo prepoveduje kajenje svojim pacientom, med najinim pogovorom nekajkrat uživaško vdihne nikotin. »Vedno pacientom rečem, naj me poslušajo, ne pa gledajo v moje roke,« se nasmehne.

joža-primožič
Jure Zauneker
Joža Primožič

Medtem naju na verandi prekine Ingrid in nam postreže kosilo. Ribje fileje s prilogami. Sedemo za udobno mizo in kosimo ob razkošnem razgledu na polja in travnike. V hiši iz slame, ki ima prijetno zaobljene stene, biva sam. »Zakaj bi me bilo strah,« se s prijaznim začudenjem odzove na vprašanje, ali ni nekoliko nevarno bivati v samoti. »Če bi bil slab človek in bi imel slabe namene, bi takšne lastnosti pripisal tudi drugim. Tako pa vsakega obiskovalca sprejmem z mislijo, da prihaja z dobrimi nameni. In hiša je mesto, na katerem se sprostiš.«

V hiši iz slame, ki ima prijetno zaobljene stene, biva sam. »Zakaj bi me bilo strah,« se s prijaznim začudenjem odzove na vprašanje, ali ni nekoliko nevarno bivati v samoti.

Njegova je nastajala kot skedenj, najprej je bila konstrukcija, šele nato so bili postavljeni petdeset centimetrski zidovi, v katerih je okoli 700 bal slame z okoliških travnikov. Graditi je začel leta 2011 in tudi sam je gradil. »Sama ideja, da prideš do hiše z lastnim delom, trudom in še ceneje, se mi zdi na moč zanimiva. In pričakoval bi, da bi morda več mladih družin zapopadlo tovrstno filozofijo.« In nato zadovoljno omeni, da so po ogledu njegove bile zgrajene še tri podobne.

V hiši visijo na stenah številne slike, mnogo jih je naslikala njegova mama, pa tudi fotografije otrok, 3-letnega vnuka, ki se mu bo kmalu pridružil še eden, pa širše, sestrine družine. Veliko drobnih spominskih predmetov, kar zunanjemu obiskovalcu daje vtis, da je na obisku pri toplem, družinskem človeku. Pogreša svoja otroka, a razume, da imata svoje življenje. Oba, sin Aljaž (34) in hči Ingrid (23), sta končala srednješolsko izobraževanje v Avstriji, sin dela in živi v Nemčiji, v okolici Münchna, hči na Dunaju.

Tako kot je njun ded nekoč potoval čez republike in v tujini našel delo, so se tudi Joža in njegova otroka izobraževali v tujini. Aljaž je pridobil magisterij iz molekularne tehnologije in je zaposlen v podjetju, ki se ukvarja z inovativnimi rešitvami pri oblikovanju in izdelavi pohištva, Ingrid je pred diplomo s področja izobraževalnih sistemov. V domovino se vračata samo na obisk. Rad ima družbo, a zna biti tudi sam. Pravzaprav čuti nujo, da občasno biva v samoti. Pod luno in zvezdami posluša tišino in premišljuje svoje misli. Na travnik med hišo in gozdom se med stebla starih jablan in sliv zvečer pridejo past srne. Imel je tudi dve mangalici, za kateri je uredil udobno bivališče nedaleč od hiše. »Malo ju pogrešam,« pravi, »bila sta nadvse zadovoljna prašička, ki sta se odlično razumela s srnami.«

Rad ima družbo, a zna biti tudi sam. Pravzaprav čuti nujo, da občasno biva v samoti. Pod luno in zvezdami posluša tišino in premišljuje svoje misli.

Jure Zauneker
Joža Primožič