Jan o resnicoljubnosti. »Midva s Tilnom sva ves čas govorila po resnici, kaj hočeva, koga bova izločila, a slovenski gledalci tega očitno ne marajo, rajši imajo, če lažeš in si zahrbten. Še zdaj pišejo na moj zid, da sem drek. Pišejo mi tudi na roko napisana pisma, zdi se mi zanimivo, da si vzamejo toliko časa.«
Obisk pri dvojčkih Klobasa je bil kot nadaljevanje Kmetije. Jan je govoril prleščino, babica Silva se mu je smejala, bratranec Aljoša ga je občudujoče gledal, medve z Matejo sva se krohotali, kolikor sva pač razumeli. Tilen je sem in tja navrgel kakšno modro, tudi bolj ali manj nerazumljivo. Dvojčka sta izpolnila vse najine želje: vzela v roke Janove kure, celo babica je končala v njunem naročju. Ko je prišel še stric in povedal nekaj krepkih o njiju, je vse doseglo vrhunec. Prav prijeten obisk.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) V Murski Soboti zaznamovali dan boja proti okupatorju
Mestna občina Murska Sobota in Združenje borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Murska Sobota sta ob dnevu upora proti okupatorju pripravila slovesnost. Ta je potekala ob spomeniku Štefana Kovača pred Gledališčem Park, v uvodu pa so venec k spomeniku položili predsednica Mestne organizacije združenja borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Murska Sobota Bojka Veren, župan Damjan Anželj in državni sekretar na Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport Dejan Židan. Slednji je bil tudi slavnostni govornik, v svojem govoru pa je poudaril pomembnost ohranjanja hrabrih dejanj pogumnih pripadnikov številnih generacij naših prednikov, ki so branili slovensko zemljo in slovenstvo. Dogajanje so s kulturnim program popestrili učenci in učenke Osnovne šole II Murska Sobota in upokojenski pevski zbor Stari Kovači. Utrinke s slovesnosti je v objektiv ujel Aleš Cipot.
Očetova smrt. Jan in Tilen sta bila stara komaj 13 let, ko sta izgubila očeta, naredil je samomor. Njegova smrt ju je močno zaznamovala. S polsestro iz očetove zadnje zveze imajo lepe stike. »Bil je dober človek,« je povedala babica, njegova nekdanja tašča.
Veliki šef Jan
Seveda se je na telefon oglasil Jan, kdo pa drug. Veliki šef ali možgani celotne letošnje igre na Kmetiji, kot rad poimenuje samega sebe. Igro je vodil od začetka tako kot Artur Štern pred desetimi ali enajstimi leti v Kmetiji slavnih, ko je že prvi dan ustvaril ekipo štirih zaveznikov in jo peljal vse do konca resničnostnega šova. Jana so zaradi tega mnogi preklinjali, sovražili, tako soigralci kot gledalci, a proti njegovi neusmiljeni zmagovalni taktiki niso mogli nič. Resničnostni šov Kmetija je kruta igra s krutimi pravili, in kdor jih ne dojame, pač leti iz igre, slej ko prej. Mnogi so skušali močnejšo polovico dvojčkov premagati in izločiti, a jim ni uspelo. Malce jima je pomagala tudi produkcija ali »strici iz ozadja«, kot so se letos poimenovali – prvič v zgodovini tega šova so posegali v igro z raznimi ponudbami in te so igralce včasih premamile, včasih pa ne. Skušali so ogroziti nevarno igro dvojčkov, a hkrati so jima pomagali. Enkrat bi se ju soigralci lahko znebili, Janu se zdi neumno, da se ju niso. In tako je igro pripeljal do konca. Do zmage.
Denar, potovanja, dekleta. Dvojčka si bosta 50.000 evrov razdelila (22 odstotkov odvzame država), Jan bo šel s tem denarjem na dopust, s sabo bo vzel tudi Tanjo iz Kmetije, morda bosta šla v Avstralijo. Tilen še ne ve, kaj bo z denarjem, želi si na Bali.
Tilen se je upiral
Nekaj minut mlajši brat se je enojajčnemu bratu dvojčku Janu upiral – ni hotel v šov, moral je za dva meseca in pol opustiti svoj najljubši šport, nogomet, a ga je starejši brat prepričal, mu spakiral cunje in zagotovil polovico zmagovalne vsote od 50.000 evrov. Nazadnje je imel samo dva dni časa za odločitev, odpovedal je službo in odšel z nekaj minut starejšim bratom, kaj je pa hotel. In tudi na kmetiji si je ves čas želel domov, šov ga ni posrkal. Jan pa je užival, vsako minuto. »Vedel sem, kaj produkcija želi od mene, in to sem jim dajal.« In kaj je želela? »Šov, to, da se nekaj dogaja, zabavo.« Jan je imel prav. Če ne bi bilo njega – in njegovega brata –, bi bila letošnja Kmetija živ dolgčas. »Če ne bi zmagala, si ne bi nikoli odpustil,« je z izjavo presenetil Jan. Zakaj? »Ker sva bila tako blizu zmagi – če bi izgubil finale, bi se kar požrl. In Kmetija nima nikoli konca – dobila sva pismo stricev iz ozadja, da imajo za naju novo nalogo – v naslednjem šovu.« Vprašala sem ga, ali bi ponovno šel v Kmetijo, in je odgovoril, da takoj, tudi v Big brotherja bi šel. Ko smo se pogovarjali o tem, kaj bi rad počel v življenju, je povedal, da bi bil rad član produkcijske ekipe resničnostnih šovov, reporter, montažer, saj je zdaj videl, kako in kaj delajo. Rad bi se pogovarjal z nastopajočimi, jim postavljal vprašanja: »Ker reporterji delajo igro zanimivo,« je prepričan. »Šel bi tudi v Zvezde plešejo, čeprav ne znam plesati, delal bi se norca iz samega sebe.«
Kmetija 2017. Pred dvema letoma je Jan na Kmetiji zdržal samo enajst dni, hudo mu je bilo, jokal je, predal boj. »Bil sem lačen, spali smo na posteljah brez jogijev, v tak šov nisem več hotel iti. Letos sem zahteval boljše razmere, zagotovili smo si jih in res je bilo bolje. Nismo bili lačni, spali smo na udobnih posteljah.«
O pitju
Jan je bil jezen, ko se je Tilen enkrat v šovu napil. »Ne maram, da se napije pred vso Slovenijo. Naj se napije, ko ga nihče ne vidi, ker je grdo videti, če se dvajsetletnik napije,« je razmišljal Jan. »Letos je bilo v Kmetiji ogromno namigov, s tem so režirali dogajanje, vplivali na potek igre,« se je spominjal. »Mislim, da so nekaterim celo pomagali iskati listke.« Sara (Rutar, zmagovalka Masterchefa, op. a.) je obtožila produkcijo, da so pomagali zmagati dvojčkoma. Jana sem vprašala, ali se strinja z njo. »Strinjam se,« je bil odkrit, »če bi v produkciji hoteli, bi midva takoj po porazu morala zapustiti Kmetijo. A so obrnili igro, ker sva bila zanimiva, delala sva, kar so želeli. Rene je prav tako delal šov, malo je jokal, malo se je smilil sam sebi ... Tom pa, na primer, ni bil čisto nič zanimiv; nevtralnost ni dobra za šov.« Babica Silva je dodala: »Nikoli si nisem mislila, da ju bom gledala po televiziji, zdaj mi je pa fino, vsak dan sem ju gledala, čeprav sem jokala zraven, tako sem ju pogrešala.« V dnevni sobi sem vprašala še Tilna, ki z bratrancem Aljošo igra virtualni nogomet, kaj bi rad počel. »Igral nogomet,« je prepričano odgovoril. Ni že malo prestar za profesionalno kariero nogometaša? Odgovoril je kot iz topa: »Ne. Nikoli ni prepozno, jaz bom pač uspel malo kasneje.« Spomnila sem ga, da bo kmalu delal na pošti, on pa je spet hitro odvrnil: »V sili hudič še muhe žre.« In se je nasmejal, Jan pa tudi, prav tako babica.
Sara je bila kot tank. Jan: »Sara je bila izredno močna, njej je bilo vseeno za ves svet, lahko bi premikala gore. S Saro sva si bila podobna. Brez milosti bi pometala ven vse, tudi bližnje in prijatelje. V tem šovu ni čustev, to je mesarsko klanje.«
Družina veseljakov, vam povem. Z Matejo sva se počutili, kot da jih poznava že vrsto let, lahko bi klepetali in se smejali še in še. Ko je na koncu prišel stric, ki z družino živi v isti hiši kot babica, in rekel nekaj pikrih o svojih dveh nečakih, ga nihče ni jemal resno. Nasmejani sva se poslovili in imeli občutek, da se pri njih lahko oglasiva kadar koli.
Babica Silva o Janu in Tilnu. »Vsi štirje moji vnuki so carji! Alen (Janov in Tilnov starejši brat, op. a.), Tilen, Jan in Aljoša. Od začetka sem z njimi, vmes so celo živeli pri meni. Nič slabega ne morem reči o njih. So dobrosrčni. Jan absolutno. Pisalo pa se je marsikaj. A ljudje jih ne poznajo. Na začetku šova, ko sem ju gledala, sem si mislila, pa saj to nista moja dečka. A ko sem prišla na obisk, pa sva jih morali grajati, kako je razmetano – tako so nama naročili –, sem videla, da so stvari tudi zrežirane. Preklinjanja je bilo res kar nekaj, to imata verjetno od športa, nogometa, pa tudi doma jima kdaj uide. Vsi trije bratje so se takoj zaposlili, ko so končali šolanje. Tilen je kuhar, Jan je kmetijski tehnik, ima štiriletno biotehniško šolo. Ljudje so pa pisali, da sta na socialni podpori.«