vestnik

Vida vidi: Beg

Vida Toš, 11. 1. 2019
Pixabay
Samo, da ne bi srečali. Samega sebe.
Popularno

Alkohol. Hrana. Odnosi. Vse trpamo nase in vase. Samo, da ne bi srečali. Samega sebe.

Bil je eden od ljudi, ki me je najbolj zaznamoval. Mene in moje življenje. Moj oče. Človek, ki sem ga kot otrok oboževala. Najverjetneje edini na tem svetu, do katerega sem gojila tako močno ljubezen. Bil je najpomembnejša moška figura mojega življenja. Človek z najboljšim srcem, kar sem jih kdaj srečala. Naučil me je ljubiti naravo in živali. Razumel jih je in oni njega; govoril je njihov jezik. Imel je najtoplejše dlani tega sveta, najbolj modre oči in najmehkejše srce. Ta svet je bil pretrd zanj, zato je – pil. Moj oče je bil alkoholik.

b9d9a9edacf4ea06aab33c74c3add54f
Pixabay
Če ne piješ alkohola, si pri nas nenavaden.

To sredi Slovenskih goric – ali pa, če smo čisto iskreni recimo kar v Sloveniji – sicer ni nič posebnega. Daleč od tega. Če ne piješ alkohola, si nenavaden. Skoraj, kot če ne ješ mesa. Mislim, da Slovenci vegetarijancem celo lažje odpuščajo kot pa ljudem, ki zavračajo pitje alkohola. Slovenci sicer nismo velika izjema; v naši zahodni kulturi se pije ob absolutno vseh priložnostih. Rojstvo; in vse njegove obletnice v življenju polnoletnega človeka. Vikend. Tak piknik, ona zabava, kar tako. Poroka, seveda. Rojstvo prvega, drugega otroka. Smrt. Alkohol je 'must have'. Torej 'moraš imeti'. Okej, različne količine, a – biti mora na mizi. Sama sem – kljub temu, da sem kot otrok alkoholika v svojih otroških letih zaradi tega kar trpela – sicer do alkohola razvila nek recimo temu zdrav odnos in mislim, da je, kot vedno, tudi pri tem pomembno vprašanje mere. Prave mere. Me pa skrbi, kam bi pa mi kot tako imenovana mokra družba, ki zaradi tega plačuje kar visoke davke zaradi zdravja ljudi, da o številu neprijetnih dogodkov zaradi alkohola v prometu sploh ne govorimo, sploh radi prišli? Kajti v šoli o tem otrok absolutno ne učijo – ničesar. V osnovni šoli, ko se začnejo pogovarjati o zdravem življenju. O alkoholu ni niti črke 'a'. Kaj kmalu – tam nekje v tretjem, četrtem, potem spet v petem razredu osnovne šole, se namreč učijo o zdravem načinu življenja. In otroke učijo, da se morajo veliko gibati, skrbeti za higieno in to in ono ter – izogibati sladkim pijačam, cigaretam in drogam. Ne pojasnijo jim sicer, kaj pomeni beseda droga, neke vrste napredek pa je, da se učijo, da so sladke pijače nezdrave. A o tem, kar otroci skoraj vsake slovenske družine gledajo doma v najožji družini ali pa vsaj v razširjeni – ničesar.

5899b1536fdc1a5ef7cb4ebbb0f7aba6
Pixabay
Alkoholizem otroci poznajo, a se o tem ne učijo.

Torej, tudi moj oče je prekomerno pil. Tako je zrasel, s tem je zrasel. Tudi njegova mama je namreč bila alkoholik. In alkohol je bil tu, da si lažje delal, da si lažje vstal, da si lažje pretrpel to ali ono, da si lažje zaspal – skratka – vedno. Stalnica. Moja mama - o kateri sicer, ker je klasičen karakter učiteljice, kar je delala tudi poklicno in kar je vedno najbolj zaznamovalo vse njene odnose, tudi najinega, nimam vedno dobrih besed – je v primeru očeta ravnala zelo pogumno. Prepoznala je problem. Poiskala je pomoč. In pripravila ga je do tega, da je pristal v program odvajanja; šel se je zdravit. Tega časa – bila sem nekje tretji, mogoče četrti razred osnovne šole – se spominjam kot enega najsrečnejših časov moje izvorne družine. Oče je bil na zdravljenju na Pohorju. V manjši zgradbi, više nad tisto ogromno graščino, Pohorskim dvorom. In z mamo sva hodili k njemu na obiske. Z avtobusom. Kot včeraj se spomnim njunega objema, ko sva prišli na prvi obisk; zima je bila, tik pred novim letom. Objela sta se, mislim, da je bil to tudi prvi njun objem, ki sem ga jaz sploh videla. Prej je bilo v hiši kar nekaj časa kreganje, treskanje z vrati in tihi tedni. Kar je bilo vedno pogostejše. Potem pa … bila sem presrečna. Oče je bil … drugačen. Bil je – tu. Bil je z mano. Gledal me je, hočem reči – videl me je. Ne, kot prej. Prej sem bila zanj pogosto nevidna. Ni me bilo. Ni me opazil. Pogosto je pozabil name. Zdaj pa so bile njegove modre oči nekako spet … bolj modre. Svetlejše. Na Pohorju smo hodili v gozd, tam so imeli urejeno gozdno pot. Zima je bila, sneg; čista pravljica.

36543ca315ad236250701e12960251b0
Pixabay
Prej sem bila zanj pogosto nevidna.

Nekaj let. Potem je naredil recidiv. Začel je spet piti. Staro okolje, v katerega se vrne človek … isti ljudje, isti problemi. Kdo je ugotovil? Jaz seveda. Ne mama. Jaz. Kako ne bi? Spet je bil drugačen. Kot otrok sem namreč – še prej, pred zdravljenjem – razvila izjemno sposobnost. Znala sem le z opazovanjem približno oceniti, koliko je spil. Potrebovala sem le nekaj minut, pogosto samo par sekund. Način, na katerega je stopil skozi vrata v dnevno sobo; obesil plašč ali jakno … način, na katerega je pozdravil. Takoj sem vedela. Danes je spet pil; veliko. Ali pa – danes malo manj. Sploh, ko sem ga pogledala v obraz. Alkohol naredi nekaj posebnega našemu obrazu. Mišice popustijo. Človek ima drugačen izraz, popolnoma drugačen. In če sem ga takoj videla v obraz, sem vedela še natančneje; po mojem, da bi znala pravilno povedati število kozarcev, ki jih je popil. Sploh, če sem ga imela možnost pogledati v oči. Modra barva njegovih oči … alkohol jo je spremenil. Bile so temnejše.
Tako sem jaz ugotovila, da spet pije. In trpela. Kako sem trpela … takrat sem si želela, da bi umrla. Jaz. Ali on. Lažje bi mi bilo. Nekega dne sem zbrala pogum in povedala mami. Nekaj časa je potrebovala, da je ugotovila in potrdila, da imam prav. Moje trpljenje je bilo neizmerno. Na srečo sem bila takrat že najstnica. In sem bila veliko manj doma. A, ko sem bila, je bil to pekel. Sploh, ker sem očeta zavračala. In zato trpela še bolj. Ker sem sovražila človeka, ki sem ga hkrati ljubila najbolj na svetu. A kljub vsemu, nikoli mu pravzaprav nisem zamerila.

81beb3c1da7a8f64474a1eacf1a74b44
Pixabay
Sovražila sem človeka, ki sem ga ljubila najbolj na svetu.

Ker danes vem. Da je bil enostavno predober. Ta svet je bil prekrut in pretrd zanj. Bežal je, bežal je pred nečim. Ne vem, pred čim. V bistvu mi ni nikoli povedal. A bežal je v vsaj začasno pozabo, v vsaj začasno moč. Bežal, a nikoli pobegnil.
Jaz pa sem in ostajam otrok alkoholika. Otrok odvisnika. Tudi sama sem, zdaj vidim, vse življenje od nečesa odvisna. Ena mojih prvih odvisnosti je bila televizija. Iz te sem potegnila celo nekaj dobrega – odlično sem se naučila angleškega jezika; nikoli se angleščine nisem učila v šoli, a jo ne le razumem in govorim, tudi pišem in berem. Potem sem bila odvisna od hrane. Bila mi je … tolažba. Obramba. Kilogrami, ki sem jih imela preveč, so bili kot balon okrog mene. Varnost. Kar se tiče mene in alkohola pa sem ga in ga še vedno pijem; občasno tudi v prevelikih količinah, a me moje telo zelo hitro opomni, da ne more več. A moj karakter odvisnice, kakor ga pogosto imenujem, nima miru. Tako je ena mojih še vedno aktualnih odvisnosti – odvisnost od odnosov. Če nisem v odnosu, kot da me ni. Kot da ne obstajam.

21ebf61151fb005d67b44a2eb77e5e74
Pixabay
Če nisem v odnosu, ne obstajam.

Zdaj vem, da bežim. Kam? Zakaj? Pred kom? Bežim. Pred sabo. Da mi ne bi bilo treba. Pogledati vase, se srečati, se zares spoznati. Soočiti s seboj. Z drobno deklico tam notri, ki si želi le eno. Da bi jo nekdo imel rad. Da bi jo sprejel tako, kot je. Da bi ji rekel, da je dobra, pridna, lepa. Da bi jo objel, stisnil in pobožal. Da bi končno občutila. Da je vredna.

6265b432c59dd31ce328d242db8fba34
Pixabay
Želimo si le eno - da bi bili vredni.

Pixabay
Bežimo v začasno pozabo.