Včasih sem veliko hodila v gledališče. Uživala sem, neznansko. Zgodbe, ki jih živiš tako, da jih dejansko ne odživiš. Zelo podobno branju knjige, pa vendar čisto drugače. Skratka – navdušujoče. Tudi kino stoli so me zelo pogosto odpeljali v kakšno od življenj, ki jih nikoli ne bom okusila. Pa glasba in koncerti, čeprav to bolj s prejšnjim sovoznikom moje življenjske ladje; z aktualnim veliko manj.
A – vse je v – pretekliku. Sem hodila. Sem uživala. Včasih. Potem pa sem si pred desetimi leti neke vrste gledališče omislila kar doma. Ni, da ni; naš repertoar je – mišljeno žanrsko - izjemno širok. Sicer smo najmočnejši v dramah in psihotrilerjih, imaš pa tudi grozljivke, ogabljivke, pa tu in tam kakšno komedijo. Le porniči so vedno redkejši …
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Po prvi tekmi navijači nasmejanih obrazov, po večerni zamišljenih
V Fazaneriji je bil v četrtek dvojni spored. Najprej so se v polfinalu Pokala Pivovarna Union pomerila ŽNK Mura Nona in ŽNK Olimpija Ljubljana. V finale so z zmago 1 : 0 napredovale Prekmurke in bodo 23. maja lovile jubilejni deseti pokalni naslov. Navijači so bili po napredovanju veseli in v pričakovanju večerne tekme. Mura je gostila Rogaško in se potegovala za vstop v finale. Tekma je trajala 120 minut, končala se je z rezultatom 2 : 2 in sledile so enajstmetrovke. Na tribunah mestnega stadiona se je znašlo okoli 2750 gledalcev, ki so upadli vse do zadnjega. A kot smo že poročali, je odločitev padla v šesti seriji, sreča ni bila na strani domačih in večer se je končal bolj žalostno. Fotografije je v objektiv ujel Aleš Cipot.
Skratka, moje kulturno-družabno-socialno življenje je postalo izjemno siromašno. Dokler nisem svojemu predragemu prejšnji teden oznanila, da so pa zdaj otroci dovolj veliki, da lahko uro ali dve ostanejo sami doma, z najbolj zanesljivimi varuškami tega sveta: vsak s svojim ekranom. Eden z ipadom, drugi s telefonom in tretji s tv daljincem. Ker – če jim hudiča že ne morem prepovedati, ker je to itak brez veze, so me podučili, le omejiti jim moraš čas na netu – torej, če jim ekranov že ne bom vzela, bom pa vsaj kaj pametnega potegnila iz tega. Da zvečer itak zijajo, karkoli že; tudi če sem doma. In me tako ali tako ne le, da me ne pogrešajo, če jim dam večerjo in niso ne lačni in ne žejni, niti ne opazijo, da me ni. Preverjeno. Odločila sem se torej, da iz z moje strani osovražene tehnologije vsaj nekaj pametnega potegnem. Zase seveda. In sem rekla predragemu – midva pa greva. Nima veze, kam, samo greva. Kino, gledališče, magari samo pijača v najbližji gostilni v Vitomarcih – me sploh ne briga, samo greva.
Seveda je odprl računalnik in poguglal. On bi šel gledat ta pa ta film. Maribor. Rečem – super. Petek? Sobota? Oba večera so ga vrteli in sva rekla, bova se sproti prilagajala. Pa je prišlo tako, da sem jaz v petek popoldan dežurala. Kar pomeni, da bi lahko šla na predstavo komaj tam po 21.00. Film pa so vrteli pol ure prej. Torej – no go. Poleg tega je predragi moj rekel: »Pa kaj si ti nora? Film traja dve uri – kaj ti misliš, da bova plačala karto zato, da bova šla v kino spat?! Spim lahko doma!«
Okej. Sobota? Ker smo šli v Mursko Soboto – kjer pa filma več ni bilo v kinu – je moj gospod rekel: »Ah, ne, divjal pa ne bom! Ne bom se potem vozil iz Sobote, otrok odlagal v Vitomarcih in se potem peljal še v Maribor.« Ne glede na to, da meni ni bilo jasno, kje je zdaj kakšno divjanje, je obveljala njegova. Poleg tega je rekel: »Eh, brez veze, ne bova tega hodila gledat, gotovo je kaj pametnega na kakšnem tv programu, pa si to pogledava.«
Okej. Spravim otroke spat prvi večer po moji poizkušnji oživitve kino progama, pridem dol – on gleda. Klasičen vsakovečerni prizor: pižama, postelja, računalnik. Nemški film, druga svetovna vojna. Nikjer kozarca s penino ali mogoče gin tonikom. Niti skodelice s čajem. Uležem se tudi jaz, a zaspim. Mislim si, jutri bo bolje; vsaj, kar se tiče filma. Naslednji večer je zaspal, preden sem prišla dol; spet tretji večer sem pri otrocih zaspala jaz … skratka – nič novega. In moja ideja je splavala po vodi.
Potem pa sem si rekla – a, tako pa ne bo šlo. In sem naslednji teden spet oznanila: »Jaz grem v petek ven; s tabo ali brez tebe.« Gledal me je, po tonu glasu je ugotovil, da mislim čisto resno: »Pa – še to – ne bom šla ne z babami in ne sama. Zdaj pa – lahko se ni pridružiš, ali pa ne. Izbira je tvoja.«
Uganili ste – odprl je računalnik in – poguglal. Tokrat sem mu predlagala gledališče in ko je povedal, da se da kupiti karte preko spleta, sem mu naročila, naj kar kupi. Ziher je ziher. Če bo plačal za karto, bo imel en dober razlog, zakaj iti; drugače bo spet kaj narobe.
Seveda se mi ni dalo, ne da se ni dalo le njemu. Sedela sem na kavču, pisala, se do vratu pokrivala z debelo koco in klela sama sebe: »Jeb… pa tvoja pamet in tvoja trma. Kaj nisi mogla počakati vsaj še par mesecev?! Da bi bilo vsaj malo bolj toplo …« Ob tem pa sem vedela, da bi bilo čet par mesecev popolnoma isto. Ja, temperatura zunaj bi bila malo višja, to drži, lenoba pa bi bila popolnoma isto velika. Izgovorov pa bi se mogoče našlo še kaj več.
Znana zgodba – ko pride čas, da se nekam gre - se mi ne da. Predobro se poznam, vedno je isto, vedno. A – sem si rekla – ni predaje, ni umika (ali kako je že tista pesem). Pobrala sem viklerje iz las, naredila najlepši make up, kar ga znam, oblekla krilo in obula štikle ter – šla.
Drugače je, zelo drugače, če gledaš film, predstavo, koncert, v pižami, ali v neki malo bolj urejeni opravi. Človek začne pogrešati to, da se ne uredi glih posebej, ko gre v službo. Pa tudi to, da se ne uredi več zanj. Da si vedno, ko te vidi, v razvlečeni, stari trenirki ali pa v prav taki pižami. Na živce mi je začelo iti, da se zanj več ne oblačim. Res je, da se zanj slačim, a – najprej je darilo treba odviti, preden ga odpreš in poješ, a ne? Drži, saj se urediš in lepo oblečeš predvsem zase, ja. A malo tudi za vse, ki te vidijo, malo tudi zanj. Zato se je je bilo fino urediti in iti.
Drži, prej sem preklela cel naš svet in še kakšnega sosednjega zraven, a – nisem popustila. Šla sva.
O tem, da sva se seveda že na poti do Maribora začela kregati, tokrat ne bi. Seveda sem bila kriva jaz, kdo bi le bil drug; drugega sploh v avtu ni bilo. V fizičnem smislu. Drugače pa nas je bilo očitno polno. V najinih glavah še ni prišlo do preklopa – še vedno so se z nama vozli vsi; še vedno nisva bila sama. Kot nekoč, ko se nisva toliko kregala …
A o tem torej v eni prihodnih zapisov; tokrat bi mogoče ostali pri sporočilu, da se je treba truditi. Da se izplača potruditi. Vedno. Še posebej takrat, ko se ti najbolj ne da. Se brcniti v rit. In narediti kaj, česar že dolgo nisi Ker odnos je prekleto težko delo. Trud. Je premagovanje lenobe. Svoje in še njegove zraven. Odnos ni samo lepo in divje in seks in rokenrol. Je tudi, da se zvlečeš nekam, ko se ti najbolj ne da, in da se slečeš iz cunj, ki jih imaš tisti trenutek raje od njega. A jih vseeno odvržeš in se stlačiš v nekaj manj udobnega. Česar se malo kasneje prav tako znebiš, le da tokrat hitreje in z večjim veseljem. Mogoče pa tudi s pomočjo - njegovih rok.
