Minulo leto ni bilo nič manj polno lepih in ne manj lepih zgodb kot leto poprej ali še leta nazaj. Ga je pa mogoče še prav posebej – pa ne le v družini konkretnega otroka – zaznamovala zgodba o Krisu. O fantku s spinalno mišično atrofijo, s katero se je rodil in za katero zdravilo obstaja, a ga farmacija trži po taki ceni, da mu rečejo tudi najdražje zdravilo na svetu.
Na tem mestu bi lahko zgodbo z na srečo srečnim koncem za Krisa in njegovo družino peljali v več smeri. Recimo v vprašanje, kaj pri bogu samem je v tem zdravilu, da je tako drago? Ali pa bi se vprašali – še bolj pomenljivo vprašanje – le kdo na svetu si lahko privošči dva milijona evrov vredno zdravilo?! A to ne bo tema tokratnega zapisa. Kot tudi ne, kaj je bilo ključno, da so Slovenci prav pri tem otroku tako na široko in na hitro odprli denarnice in zbrali denar, da sta starša lahko otroka odpeljala na zdravljenje v Ameriko. Kateri moment je bil ključen? Ko pa je vendarle že toliko ljudi poizkušalo srečo in trkalo na vest soljudi ter prosilo za pomoč. Zakaj je ta zgodba zmagala in (končno?) vsaj na nek način - poenotila Slovence?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Noč knjige z Vladimirjem P. Štefanecem v soboški knjižnici
Predstavljen je bil njegov najnovejši roman.
Bojim se, da ne gre za to, da smo – mislim kot narod, kajti poznam mnogo posameznikov, ki so dobrodelni in to skozi vse leto, ne le ob večjih praznikih ali ob posebej tragičnih zgodbah – torej bojim se, da ne gre za to, da smo Slovenci postali boljših src, bolj odprtega duha in bolj dobrodelni. Ne, mislim, da to ne bo držalo. Pri Krisu smo – hvalevredno! – sicer stopili skupaj, a koliko otrok gre mimo nas in mimo naših življenj, pa niti ne trznemo z očmi. Pa ne le otrok; dobrodelnost namreč ne izbira. Ne števila let, ne spola in ne barve kože, niti konec koncev omejena ni le na ljudi. V smislu, da pomagaš le ljudem. Svojo dobrosrčnost in dobrodelnost lahko človek pokaže tudi do recimo - živali.
A vrnimo se v svet, ki gane največ ljudi – k otrokom. Pri tem sploh ni treba omenjati Afrike, kjer so ponekod razmere, da otroci umirajo iz banalnih vzrokov. Kajti – daleč od oči, daleč od srca, kajneda? Mogoče – ti so bliže očem, ne pa tudi našim srcem - naj omenim le begunce z otroki, ki so bežali in še vedno bežijo tudi preko Slovenije. Mimo nas. Dobesedno. Pri čemer je pripomba, ki jo že slišim z nasprotne strani, češ, da so se sami odločili, da zapustijo svoje domove, popolnoma absurdna. Kajti – nihče na tem svetu ne odide z doma, če mu je tam lepo.
Občutek imam namreč, da je z dobrodelnostjo večine Slovencev – in kapo dol izjemam! – tako, da so dobrodelni le, če in ko se to vidi. Človeška samovšečnost tudi pri Slovencih, pregovorno narodu hlapcev, namreč ni niti za milimeter manjša, kot pri kom drugem.
Daš? Dam. Ampak samo, če bo to kje zapisano, videno, pohvaljeno. Kot gospod poslanec, ki je bil s svojo koco pokril prašiča, ki je padel s prikolice avtomobila pred njim. In je seveda vse s fotografijami ovekovečil za svoj facebook, ob tem pa je pujsu napisal še »oprosti«. Na fb seveda, da se bo jasno videlo in prebralo, kako sočustvuje z njim. Pri tem pa ni za pozabiti, da se ta isti gospod verjetno pridno masti tudi s prašičjim mesom. In še mimo nečesa ne moremo iti – da tega istega gospoda le nekaj dni pred tem ni bilo slišati v razpravi o tem, ali so živali le bitja, ali pa ta bitja tudi čutijo.
Tudi pri Krisu so se ljudje pridno »pofočkali« na facebookih, ko so delili objavo in nakazovali denar. Je prav? Je. A občutek, ko daš, pa se s tem ne hvališ je ... lepši? Boljši? Bolj pristen? Ker sama ne vidim bistva v tem, da nekdo vidi, da si dober. Bistvo je, da takšen res si - dober. Do sebe, do drugih, do okolice in živali. In da se to, ko se umaknejo žarometi drugih, ne spremeni.
Res je, bistveno je tudi, da se je Krisu pomagalo in nam je zato topleje pri srcu. Še topleje pa bo, ko bo naš svet dejansko vsaj malo boljši in lepši, saj bomo vsi po svojih močeh pomagali vsem, potrebnim pomoči; ne le medijsko najbolj izpostavljenim zgodbam. In medtem nekateri ne bodo še vedno trpeli in celo umirali, saj ni glasu, ki bi klical za njih in nas zbezal na plano iz zgodbe o naši lastni dobroti.
