»Sovražim seks,« je kar padlo dejstvo iz njegovih ust: »In moja žena tudi. Pravzaprav ga ona sovraži še bolj. Vsaj mislim tako, o tem se namreč ne pogovarjava kaj pretirano veliko,« je dodal hitro. Kako in zakaj se je odločil o tem, da ne moreta dobiti otroka, govoriti prav z mano, mi je sicer za vedno ostalo misterij. A mogoče to le ni bilo tako veliko naključje. Jaz sem ga namreč popolnoma razumela, čeprav tega pravzaprav ni mogel vedeti. Da ga bom poslušala. Da ga bom razumela. In da bom občutila njegovo bolečino. Ni mogel vedeti, da sem tudi jaz nekoč, ne tako dolgo nazaj, šla skozi to.
Namreč skozi fazo v življenju, v kateri je bil seks nečemu podrejen. Pa ne temu, zaradi česar to delamo po navadi – torej užitku. Ampak je bil podrejen temu, čemur v osnovi služi – reprodukciji. Delanju otrok, skrbi za nadaljevanje vrste. Točno sem vedela, kaj mi razlaga, saj sem bila tudi sama tam, kakšno desetletje in še malo nazaj. In sem si, čeprav se tega obdobja ne spominjam z velikim veseljem, vse skupaj zelo dobro zapomnila. Posebej po tem, kako sem v tistem času sovražila. Ne le vsak seks. Vsak otroški voziček, ki je šel mimo mene. Vsako reklamo za plenice, za otroško hrano, za mlečno formulo ... sovražila tako, da me je bolelo. Še bolj, kot me je že itak bolel ego, ker ni šlo. Sovražila sem cel svet. Ker sem bila prepričana, da se mi godi krivica. In ker nerada sovražim, sem potem sovražila še sebe, zato ker sovražim. Cel šmorn skratka. Najbolj pa sem sovražila vse tiste – čeprav niso oni krivi, ker niso mogli vedeli, kajne? – ki so bili tako »vljudni«, da so spraševali: »Ja, kaj pa vidva čakata?«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Nič ne bo s finalom in Evropo: Rogaška zmagala po enajstmetrovkah
Za nami je še zadnje dejanje pokalnega polfinala. V Fazaneriji sta se merila Mura in Rogaška. Za obe ekipi je to bila še zadnja priložnost, da ostaneta na vlaku za uvrstitev v evropsko tekmovanje. Rogaška glede na nizek položaj na prvoligaški lestvici tako ali tako, Mura pa bi sicer imela še teoretične možnosti tudi v prvenstvu, vendar je to glede na njene rezultate in igre v tej sezoni le malo verjetno. Zato bi morali črno-beli danes doma storiti vse, da se prebijejo v finale in ostanejo v igri za lovoriko. Vendar jim to ni uspelo. Po rednem delu je bilo 2 : 2, v podaljških pa so enostavno storili premalo, da bi si že takrat priborili zmago. Kazen je sledila pri enajstmetrovkah. Tekmo ste lahko spremljali z nami.
Ta stavek ... ta stavek ... preklela sem ga sto krat. In vse, ki so me kdaj to vprašali. Najraje bi jim tisti trenutek, ko so odprli svoje goflje, pripeljala eno okrog ušes. In rekla: »Tebe že ne!« Tako. Zdaj sem vam priznala. Kako sem grozna. A povem vam, lahko bi jih utopila, te pametnjakoviče, ki so vtikali nos v nekaj, kar se jih absolutno ne tiče; lahko bi jih utopila v žlici vode. In mi sploh ne bi bilo žal. Tako sem bila besna. In sem še vedno, pravzaprav, ko slišim koga spraševati nekaj, kar sploh ni njegova stvar.
A ne moja jeza, ne bes in ne sovraštvo niso absolutno nič pripomogli k razrešitvi problema. In k temu, da sem danes mama trem mulcem in se včasih celo tolčem po glavi, češ, le zakaj me je narava uslišala - in to tri krat! – ker da to sploh ni zame. A šalo na stran.
Želja po otrokih je nekaj, kar je zelo pogosto najgloblje vsajeno v nas. Pri tem je seveda zanimivo, da nas je narava vrgla »na finto« prav zaradi tega, ker je želela, da se reproduciramo. In ker je vedela, da – če te želje ne bo vgradila v nas – tega zaradi svoje lenobe ne bomo izpolnjevali. In je imela prav. Le kdo normalen bi si namreč nakopal nekoga, zaradi katerega potem več let ponoči ne more spati, še več let pa hodi v službo samo zato, da potem ves denar zapravi prav zanj? A dejstvo je, da zaradi te želje, če se jim ne izpolni, trpijo mnogi.
In - kaj sem mu rekla? Prijatelju? Nič, pravzaprav. Da se lahko z mano pogovarja tudi o tem, če želi, zakaj pa ne. Kaj drugega reči nekomu, ki trpi? Sploh, če trpi zaradi nečesa, pri čemur je poizkusil že skoraj vse in nima več prav velikega vpliva na to, da bi se kaj spremenilo? Najbolje da nič. Največkrat je, tako se mi zdi, dovolj le uho. Ali roka, ki je ne umakneš, ko jo nekdo prime. Zato, da ve – nekdo je tu in nekdo sliši. To je največkrat itak edino, kar lahko naredimo. Da smo uho. Prisotnost.
Ne tiste vrste prisotnost, ki ima nasvet in rešitev za vsak problem. To se mi zdi skrajno neprijetno ... ko naletim na nekoga, ki – ne le, da vse ve, ampak ima rešitev za vsak problem. »Le iz katerega vira modrosti pije tale?« me ob tem vedno zanima. A sem največkrat vljudno tiho. Ne pa vedno.
Sem pa znancu rekla tudi, da je prav, da se pogovarja o tem. Dobro, res je vedno pametno vedeti, s kom spregovoriš; prav zato, da ne naletiš na »trosilce nasvetov«. A meni je prav dejstvo, da sem spregovorila o tem, da poizkušava dobiti otroke, a ne gre ravno tako, kot si človek to predstavlja, prineslo spremembo. Ne le psihično in čustveno olajšanje, tudi pravo spremembo. Ker se mi je »odprlo«. Kako in zakaj ter kaj je bilo pri tej spremembi odločilno, še danes ne vem. Je pa bila po mojem mnenju kombinacija. Tega, da sem prestopila psihično oviro. In da sem razrešila tudi nekaj fizičnih ovir. A to ni bistveno.
Bistveno je, da se pogovarjamo. Ker ne le, da drži, da več glav več ve, ampak je več src tudi več doživelo in občutilo. In to, da nekdo občuti in sprejme tvojo bolečino točno tako, kot je, je zdravilo. Največkrat najboljše. In največkrat edino.
