vestnik

(ZGODBA) Ana Sukič je včasih goste kar sama prosila, naj gredo domov iz gostilne

Adriana Gašpar, 18. 8. 2020
Adriana Gašpar
Ana Sukič
Popularno

Ana Sukič iz Trdkove je 12. julija praznovala 90. rojstni dan. Čila, nasmejana in polne energije je bila, ko so ji domači pripravili presenečenje ob visokem jubileju. Življenje ji je na pot prineslo številne preizkušnje, pod katerimi bi mnogi klonili, ona pa, še danes brhka, pravi, da ji ni žal, da je pred 50 leti sama s tremi majhnimi otroki odprla gostilno.

Ana, ki se je tudi ob rojstvu pisala Sukič, se je rodila leta 1930 v Martinju. Bili so težki časi, pravi, veliko je bilo treba delati na kmetiji. Pri 18 letih se je poročila z Jožetom in začela sta si ustvarjati skupen dom. »Sedemkrat sem rodila. A ker sem preveč delala, sem tri otroke rodila predčasno in dva takoj izgubila, tretji je v šestem mesecu starosti zbolel za meningitisom in tudi umrl. Šele četrti otrok, edina punčka, hčerka Marta, je preživela. Potem sem imela pa še Darka in Jožeta.«

ana-sukič, trdkova, gostilna, legenda, pen
Osebni arhiv
Ana in Jože Sukič kot mlada zakonca.

Ostala sama z otroki in gostilno v surovem stanju
Z možem sta se vpisala v večerno šolo gostinstva in začela graditi gostilno v osrčju Goričkega v Trdkovi, na tromeji med Slovenijo, Avstrijo in Madžarsko. Ni bilo lahko, zapadla sta v dolgove, kar je Aninega moža pognalo v smrt. Pri 38 letih je s tremi šoloobveznimi otroki in na pol dokončano gostilno ostala sama. »Težko je bilo, a morala sem vztrajati zaradi otrok. Štirinajst, deset in sedem let so bili stari otroci, ko jim je oče umrl.« Gostilna je bila v surovem stanju, sezidana in pokrita. »V Murski Soboti smo imeli hišo, ki sem jo prodala, da sem odplačala dolgove, ki mi jih je zapustil mož.« Dve leti po smrti moža je pogumno stopila na novo pot in avgusta leta 1970 odprla gostilno. »Dvajset let sem sama delala v gostilni, brez natakaric, dan za dnem. Ljudje so me nekoliko postrani gledali, to ni bilo običajno, da ženska sama odpre lokal. To so pili cele dneve, velikokrat so se napili in se tepli in potem sem morala to reševati,« se spominja sogovornica. Poleg treh majhnih otrok je skrbela tudi za ostarele starše, mama je trpela za hudo obliko demence. »Nagajala mi je. Prinesla sem ji hrano, a jo je na skrivaj vrgla skozi okno, in ko sem odhajala od hiše, se je drla za mano, da je lačna,« s solzami v očeh pripoveduje Ana, ki mamo v pripovedovanjih še vedno onika.

ana-sukič, trdkova, gostilna, legenda, pen
Osebni arhiv
Pravnuki so njeno veliko veselje.

Delo brez predaha je terjalo svoj davek
Poleg gostilne je skrbela še za kmetijo. »Živino smo imeli. Svinje in krave. Včasih po nekaj dni nisem spala. Gostje so bili dolgo v noč v lokalu, potem ko sem končno končala delo, sem morala še nakrmiti živino in podojiti krave. Ob petih zjutraj pa sem morala že spet biti v gostilni,« pripoveduje Ana, ki ji kljub težkemu življenju nasmeh ne izgine z obraza. »Včasih sem goste prav prosila, naj gredo domov, ker me še čaka delo. Pa so se mi smejali, da tega še niso doživeli, da bi jih gostilničar prosil, naj gredo domov.« Gostilnam nekoč ni bilo treba imeti opredeljenega delovnega časa, ampak so bile odprte, dokler ni odšel zadnji gost. Nato je država določila, da morajo gostinci natančno opredeliti odpiralni čas, kar je pri gostih, ki tega niso bili vajeni, povzročilo negodovanje. »Niso me ubogali, ko sem morala zvečer zapreti gostilno, ampak so kar ostajali. Zato sem v enem letu kar osemkrat plačala kazen, ker sem kršila delovni čas.«

ana-sukič, trdkova, gostilna, legenda, pen
Osebni arhiv
Ana Sukič kot učenka večerne šole gostinstva, ki sta jo obiskovala skupaj z možem.

Taki pretresi in delo brez predaha so terjali svoj davek. »Težko življenje sem imela, zdaj na stara leta sem si končno opomogla. Prej sem kadar koli omedlela, na njivi, v cerkvi, kjer koli mi je postalo slabo. Delati je bilo treba, nisem imela časa ne jesti ne spati, telo pa enkrat odpove,« zavzdihne sogovornica.
Ko je najmlajši sin Jože šel v gostinsko šolo, je krave prodala, ker je videla, da vsega ne zmore več. »Delala sem do 65. leta, da sem si prislužila vsaj skromno pokojnino. Ampak ko se ozrem nazaj, sem zadovoljna. Lepo je bilo, včasih sem skupaj z gosti pela,« se spominja gostilničarka, nakar najin pogovor, ki sva ga seveda imeli v gostilni, zmoti vaščanka in pove, da želi dodati samo, da so najbolj prijazna gostilna, kar obstaja, ona pa najbolj prijazna gospa, kar jih pozna. »Vsa čast jim,« pove, ob čemer se sogovornica le skromno nasmehe in zahvali.

ana-sukič, trdkova, gostilna, legenda, pen
Adriana Gašpar
Ana Sukič rada pripoveduje o svojem življenju, ki ni bilo vedno lahko, ampak ji poguma ni zmanjkalo.

Ljudje jo imajo še vedno radi, ona pa njih
Ko se je sin Jože poročil z Renato, sta prevzela gostilno. »Takrat mi je postalo malo lažje. Sem pa potem prevzela skrb za vnuka Sergejo in Denisa, ki sta praktično pri meni odrasla. To sta moja carteka,« prikupno pove, čemur pritrdi tudi 31-letni Denis in doda, da starša velikokrat nista imela časa, babica pa ga je imela in ga še vedno ima. Denis je predstavnik že tretje generacije, ki dela v domačem lokalu. Sukičevi so leta 1992 odprli še lokal v Murski Soboti, ki je priljubljeno pribežališče številnih gostov, v domačem lokalu pa so uredili še prostore za prenočevanje, tako da jim dela ne zmanjka.
Na moje vprašanje, kako je zmogla tak tempo življenja, odgovori, da o tem ni razmišljala. Delati je bilo treba in je pač delala. »Še danes bi kelnarila. Še vedno rada govorim in sem med ljudmi, tako da me včasih domači kar ženejo ven iz gostilne, a se ne dam,« v smehu pove sogovornica.

ana-sukič, trdkova, gostilna, legenda, pen
Osebni arhiv
Trikrat je letela čez lužo. Na fotografiji je na obisku pri sorodnikih v Kanadi.

Nekoč divja, danes umirjena voznica
Še vedno pere in lika perilo za vso družino, pa tudi peče, najbolj je znana po svojih »kiflinih«, ki so še topli pričakali tudi mene. Marsikdo je tudi presenečen, ko jo še vidi za volanom, sama se namreč še zapelje k maši, k prijateljicam na kavo ali pa po kakšnem drugem opravku v okoliške kraje. Da se je sama prebijala skozi življenje, jo je utrdilo in tako ji samostojnost še danes, v letih, ki jih večina niti ne dočaka, veliko pomeni.  

ana-sukič, trdkova, gostilna, legenda, pen
Osebni arhiv
Vera ji veliko pomeni, v cerkvi je vedno našla uteho.

»Najraje vozim avto. Nazadnje so mi vozniško dovoljenje podaljšali le za tri leta, dve sta že minili, eno še imam, potem pa me zanima, kaj bodo rekli. Mlada sem zelo divjala, zdaj pa bolj umirjeno vozim.« Ko jo vprašam, ali vozi brez očal, pravi, da odlično vidi. »Veliko sem prejokala v življenju. Pa so mi govorili, da bom zaradi tega hitro izgubila vid, a se to ni zgodilo. Očala si nadenem le v avtu, ko je močno sonce, sicer pa ne,« pove Ana.
Aktivna je tudi v Župnijski karitas, kjer so ji ob visokem jubileju pripravili presenečenje in prinesli torto, župnik Dejan Horvat pa je obhajal tudi mašo zanjo.

»Še nobeno letalo ni ostalo gor«
Da je neustrašna, govori tudi njena strast do potovanj. Trikrat v življenju je potovala z letalom čez ocean, enkrat je bila pri sorodnikih v Združenih državah Amerike in dvakrat v Kanadi. Na vprašanje, ali jo je bilo kaj strah, mi v smehu odgovori, da še nobeno letalo ni ostalo v zraku in je vedela, da tudi njeno ne bo. »Uživala sem, lepo je bilo povsod,« sklene 90-letnica.