vestnik

(S TRIBUNE) Ideja ali psiha?

Tomo Köleš, 2. 10. 2021
Pixabay
Mnogi ljubitelji športa pravijo, da je vzrok za to, da naši odbojkarji, rokometaši in košarkarji dosegajo druga, tretja in četrta mesta na velikih tekmovanjih, ne pa tudi prvega, v njihovi psihološki pomanjkljivosti.
Šport

V zadnjih mesecih so nas slovenski športniki in športnice razveseljevali z odličnimi rezultati na največjih mednarodnih tekmovanjih.

Z olimpijskih iger so se vrnili s tremi zlatimi medaljami v posamičnih športih, le v ekipnih prvega mesta ni bilo. Ne na olimpijadi ne na zadnjem evropskem prvenstvu v odbojki. Slovenci so na teh tekmovanjih prilezli zelo visoko, skoraj do konca, a na prestol se jim znova ni uspelo povzpeti. Košarkarji so v Tokiu končali na četrtem mestu, odbojkarji na Poljskem pa na drugem.

Ravno odbojkarska reprezentanca Slovenije ima v zadnjih šestih letih zanimivo statistiko, ki bi morala biti predmet podrobnejše analize. Že trikrat je bila v finalu evropskega prvenstva, a je vse tri najpomembnejše tekme izgubila. Po Francozih in Srbih so jo premagali še Italijani. In še nekaj je zanimivo: v vseh treh finalih je Slovenija vodila, dvakrat z 2 : 1, enkrat pa z 1 : 0, na koncu pa morala priznati poraz, dvakrat z 2 : 3 in enkrat z 1 : 3. Zakaj naši športniki v ekipnih športih popustijo skoraj vedno tik pred koncem? In to največkrat, ko so že v zelo ugodnem položaju? V nasprotju z reprezentancami denimo iz zahodne Evrope, ki vodstva ne zapravljajo, če zaostajajo, pa so velikokrat sposobne zrežirati preobrat.

winner-gca6670c23_1920
Pixabay
Priti do naslova v ekipnem športu je resda izjemno težka naloga.

Priti do naslova v ekipnem športu je resda izjemno težka naloga. Edina izjema pri tem pri nas je bila košarkarska reprezentanca leta 2017, ki so jo vodili Goran Dragić, Luka Dončić in Anthony Randolph. Pri njej je bilo videti, da je vse na svojem mestu: kader, kakovost, ekipni duh, motivacija, užitek v igri, psihološka priprava, celo zvezde so ji bile naklonjene. Pa še nekaj je bilo pomembno: slovenska javnost takrat pred polfinalom ni toliko govorila o zlatu, zato ni bilo takšnega pritiska na igralce. Ti pa so z nasmehom na ustih dobili vseh devet tekem na evropskem prvenstvu in z zlato medaljo dosegli uspeh, ki ga v košarki še desetletja ne bo možno ponoviti. Zato je prava sramota, da dan slovenskega športa ni 17. septembra, na dan, ko so košarkarji pred štirimi leti postali zlati. 

Mnogi ljubitelji športa pravijo, da je vzrok za to, da naši odbojkarji, rokometaši in košarkarji dosegajo druga, tretja in četrta mesta na velikih tekmovanjih, ne pa tudi prvega, v njihovi psihološki pomanjkljivosti. Čeprav je dejstvo, da so ta segment naših reprezentantov občutno popravili selektorji iz tujine. Nekateri pa trdijo, da Slovencem na dolgotrajnih najpomembnejših tekmah tik pred koncem zmanjka idej, kako bi še lahko uspešno zaključevali akcije.

Kakor koli že, oba ta segmenta bo treba še malo popraviti, če želimo, da se bo okrog vratu naših igralcev v ekipnih športih še kdaj svetila zlata medalja.