Zaradi priprav na tekmo je v soboto v Fazaneriji potekala delovna akcija – postavljal se je šotor za medijske aktivnosti, čistile so se tribune in še več drobnih stvari je bilo treba postoriti. Stopili so skupaj: uprava, navijači, starši otrok iz nogometne šole. Medtem so iz Hajfe prihajala navodila: v prostoru za pomembneže naj bo dovolj sadja in zelenjave, v hotel s petimi zvezdicami je z gosti prišel tudi kuhar, spraševali so še po lokalnih znamenitostih, vrednih ogleda.
»Na stadionu mora biti megafon, ki bo v primeru izrednih situacij služil za usmerjanje množice.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V PREMISLEK) Trud, ki ga vlagamo v delo, se ne vidi vsak dan
Mine dan, ko se ti zdi, da nisi ničesar naredil, če ni za tabo ostalo nekaj oprijemljivega, nekaj, kar lahko vidiš, da je bilo narejeno.
Tudi to je razlika med Muro in Maccabijem, med prostovoljnim ustrojem kluba in klubom, organiziranim na profesionalni ravni. Če so v preteklih dneh – spet zaradi Uefe – morali zamenjati del sedežev na tribunah, tudi na prostoru za visoke goste, so Murino delegacijo na njene sedeže na stadionu Sammy Ofer pred tednom dni popeljale tekoče stopnice.
Muraši si tudi zato danes zvečer zaslužijo vso pozornost in podporo. Glasno bodrenje in gromek aplavz vsaj 90 minut. Če ne več. In ne glede na rezultat. Mimogrede: lani si je tekme v 1. SNL ogledalo v živo več kot 263.000 gledalcev, to je 50 tisoč več kot v sezoni prej. Kdo je dvignil povprečje? Murini navijači. Dali smo zgled, še danes zvečer ga dajmo. Prav tako se vidimo v nedeljo, ko pride Bravo. Ne le evropske tekme ali derbiji, vsaka tekma je lahko priložnost za praznik. Skok v preteklost. Kaj se je zgodilo 23. julija 2015? Na izredni skupščini so ustoličili upravo, ki ji je uspelo to, da se 18. julija 2019 v Murski Soboti spet igra evropska tekma. Njim gre nocoj zato prav tako nameniti aplavz.
