vestnik

Lepi televizijki je srce ukradel in pozdravil znani zdravnik

Andreja Comino, revija Zvezde-Lady, 27. 1. 2021
oa
sara volčič
Zvezde

Saro Volčič poznamo kot odlično televizijsko novinarko. »Od nekdaj sem blazno radovedna, za koga že mogoče malo nadležna. Nisem človek, ki bi rušil vlade ali delal revolucije. Mene zanimajo zgodbe 'malih' ljudi. V največje zadoščenje mi je, ko jim lahko pomagam. Ko s svojim poročanjem naredim nekaj dobrega,« pove v pojoči primorščini, ki je v desetletjih življenja v prestolnici dobila ljubljanski pridih.

Le malo ljudi pa ve, da je bila Sara dolgo mama samohranilka hčerkama Juliji in Mii. In ko je že mislila, da ljubezen ni zanjo, jo je pred štirimi leti poklical znani hematolog in človek, ki se z vsem srcem razdaja bolnikom, dr. Samo Zver, in jo pogumno povabil na zmenek. »Vrnil mi je vero v ljubezen in stvari so se končno postavile na pravo mesto,« je zdaj srečna Sara.

Sara Volčič je temperamentna Primorka, ki je mladost preživela v Luciji. Končala je srednjo naravoslovno-matematično šolo v Kopru, a se je z njo zaradi disleksije pošteno namučila. »Velik udarec za mojo samopodobo je imel popravni izpit iz matematike v četrtem letniku. To sem uredila, a nisem šla študirat nič naravoslovnega, temveč sem se držala zlatega nasveta moje mame, naj grem na novinarstvo. Oče, carinik, se je z njo strinjal. Izkušnja s popravnim izpitom mi je dala razumevanje za stiske otrok, ki se jim zaradi kakšnega neuspeha v življenju sesuje samopodoba, ustavi pot in ne znajo naprej. Pa se hitro znajdejo na drugi strani zakona,« pravi Sara, ki ji je bil študij italijanščine in novinarstva pisan na kožo. Ker so doma s sestro in bratom živeli bolj skromno, je hotela priti do svojega denarja. Na filozofski fakulteti je videla oglas, da na Dnevniku, ki je bil takrat časopis v najboljših časih, iščejo kulturne kritike. Pogumno je šla na razgovor, četudi prej ni napisala niti ene vrstice, kaj šele kritike, zavedala pa se je tudi svojih težav s pravopisom, ki jih je imela zaradi primorskega narečja. »Tam sem se pojavila v rdeči bundi in raztrganih kavbojkah. Edini stik s kulturo sem imela, ko sem v srednji šoli sodelovala v gledališki skupini Val - A v Kopru. Vzeli so me. Pol leta sem se mučila na kulturi, nato pa me je pod svoje okrilje vzel urednik kronike in sem dolgo pokrivala kriminal. Nato je prišlo povabilo s Pop TV. To je bil zame velik izziv, saj je pomenil tudi selitev v Ljubljano,« ne obžaluje ničesar. Njena prednost je bila, da spoštuje vsakega človeka, četudi kakšnih ljudi ne mara.

Vsakdo si zasluži biti slišan
»Tudi v oddaji 24ur sem dolgo pokrivala kriminal. Pri kriminalcih je tako, da jih ljudje sovražijo, nanje gledajo kot na izmeček družbe. Ko pa se poglobiš v zgodbe teh ljudi, vidiš, kakšna je bila njihova pot, kaj vse se je dogajalo z njimi. Če nekdo ni imel zdravih družinskih vzorcev in dobre socialne mreže, se nasilje prenaša naprej. Delala sem tudi intervju s Silvom Plutom, malo preden je naredil samomor. Človek je naredil grozodejstva, a me je ganila njegova zgodba. Pripovedoval je, kako je odraščal ob depresivni in posesivni mami, oče pa je delal v tujini in se zapletal z drugimi ženskami. Mali Silvo je želel postati nogometaš, pa je mama jezo nad očetom znašala tudi nad sinom. Ko pa je oče prišel na obisk, je Silva pogosto surovo pretepel. Do srca ti seže trpljenje otroka, ki mu ni nihče pomagal. Nasilen je bil že v prvem razredu, pa tudi ni nihče ukrepal. Takšnih zgodb je ogromno. Nazadnje sem delala tudi prispevke o 'odrezani roki'. Skozi te zgodbe sem doumela, da si vsakdo zasluži biti slišan. Seveda ne gre odobravati dejanj teh ljudi, pa vendar, ko te enkrat označijo za slabega, nekompetentnega, to težko popraviš,« pravi Sara, ki je znana tudi po prispevkih za Preverjeno, od leta 2016 pa je v ekipi Svet na Kanalu A.

Predana mama samohranilka
Leta 2002 je rodila hčerko Julijo, tri leta pozneje še Mio. Malo po rojstvu druge hčerke se je njen partner odločil za »nove izzive«. Ostala je sama z dvema majhnima otrokoma. »Bilo je težko. Tako fizično kot psihično. Velikokrat sem bila v hudih osebnih stiskah, a ljudje tega niso opazili, saj sem bojevnica. Mame ne moremo kar tako pobegniti iz zahtevne situacije, saj smo odgovorne za otroke. Velikokrat sem se počutila ponižano, izgubila sem samopodobo. Trudila sem se sebi in drugim dokazati, da sem v redu, da zmorem, da mi bo uspelo. Grizla sem se tudi, ko nadrejeni niso bili zadovoljni, če sem morala na bolniški dopust. Z dvema majhnima otrokoma se pač dogaja tudi to. Borila sem se tako zase kot v imenu drugih samohranilk. Če so otroci bolni, je bolniška pravica tako mame kot otrok. Zdaj je večje razumevanje za to kot takrat, ko sta bili moji punci majhni,« pravi Sara, ponosna, da ji je uspelo sami vzgojiti krasni, srčni in iskreni hčerki. »Zame ni merilo, da sta pridni, da imata pospravljeno sobo, da sta uspešni v šoli, temveč človeškost. Bistvo vzgoje je, kako se vedejo otroci, ko staršev ni poleg. Seveda si včasih tudi skočita v lase, a sta sočutni in vljudni do ljudi. Starejša obiskuje četrti letnik Gimnazije Poljane, mlajša je v prvem letniku Gimnazije Ljubljana, smer gledališče in film,« pove. Zelo ceni trenutke, ki jih preživljajo skupaj. Delijo si skrb za kužka pasme francoski buldog in dve muci. Pogosto se odpravijo na sprehod, kjer si mimogrede zaupajo še drobne stvari, o katerih razmišljajo in se jim dogajajo v njihovih življenjih. Do karantene so si vsako leto privoščile tudi en izlet v tujino, ki je bil vedno neprecenljiva dogodivščina. Neka družinska tradicija. Tako so jim minevali dnevi in dolga leta. Vse do pred slabimi štirimi leti.

Klic ljubezni
»Če si stara 44 let in nisi poročena, je očitno, da nisi imela sreče v ljubezni,« brez dlake na jeziku prizna Sara. Potem ko je že odmislila, da bo koga spoznala, sploh takšnega, ki jo bo razumel, ji je nekega dne zazvonil telefon. »Predstavil se mi je in hitro sem se spomnila dr. Sama Zvera, s katerim sem pred desetimi leti za oddajo Preverjeno delala prispevke, ko je razlagal o nemogočih razmerah dela za zdravnike in bolnike. Tedaj sva se korektno poslovila in se posvetila vsak svojim obveznostim. Tokrat me je povabil na kavo. Rekla sem si, zakaj pa ne. Nisem si delala nobenih iluzij niti se posebej pripravljala na srečanje. Vsi, ki me poznajo, vedo, da naokoli hodim v kavbojkah in nizkih čevljih. Eleganca in visoke pete, to nisem jaz. Dejala sem si, če me že hoče videti, naj me spozna takšno, kot sem. Na srečanju sem izstrelila: 'Ja, kje pa si ti mene našel?!'« se zdaj smeji Sara. Razložil ji je, da mu je bila že ob prvem srečanju zanimiva kot oseba. »Samo mi je bil poslan z nebes. Spoštujem ga in cenim, kako zelo preprost in srčen človek je, ne glede na to, da je vrhunski strokovnjak. Pomaga vsakemu, pomaga pri zdravljenju tudi ljudi iz tujine, ki nimajo takšnih možnosti zdravljenja, kot jih imamo mi v Sloveniji, skuša vzpostaviti napredno možnost za zdravljenje raka pri nas s celicami CAR-T. Še in še bi lahko naštevala. In zanj so vsi bolniki enaki. Imava podobna značaja in sva močni osebnosti: zelo hitra, impulzivna, zato velikokrat pride tudi do simpatičnih dialogov, kakšnega grmenja in mini nevihte, vendar se iskre hitro poležejo,« se smeji in doda, da ji je Samo vrnil vero v ljubezen.
S Samom, ki je tudi ločen in ima tri otroke, sta se hitro ujela. Za zdaj še ne živita skupaj. Počasi bo prišlo na vrsto tudi to. Zdaj so se že dodobra privadili drug drugemu, tudi njeni hčerki temu, da ima Sara, ki se je prej dolga leta posvečala samo njima, nekoga. »Iskreno sem se zaljubila. Samo mi v vsem stoji ob strani, nadomestil je dragoceno očetovsko figuro, ki jima je manjkala. Vsi smo lepo povezani,« je zadovoljna in uživa v čisto vsakem trenutku s svojim srčnim zdravnikom. Pred karanteno sta veliko potovala, uživala sta na koncertih, veliko časa sta preživela na kolesu, sprehodih na Obali. »Oba se trudiva za najin odnos, želiva si biti skupaj. Življenje je naporno, oba imava kopico obveznosti pa tudi volje, da vse izpeljeva in se imava lepo. Nekaj tako lepega želim vsem.«