"Postavili smo majoš, kot je bil postavljen prvi, leta 1919. Postavili so ga ponoči, vzeli so vrv, nanj pripeli brezo in jo okrasili z bezgovim cvetjem. To je bilo presenečenje za vse krajane. To je postala tradicija, majoš pa je bil vsako leto večji in bolj obložen. V prvih letih so gor obesili nahrbtnike in vanj dali dobrote, potem pa so hrabri vaški fantje plezali nanje po darila," je povedal eden od organizatorjev današnje postavitve mlaja.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KOLUMNA) Enosmerna za Auschwitz
Težava je, ko oblast na istem vlaku nekaterim nameni vozovnico za prvi in drugim za drugi razred.
Postavitev majoša prehod v polnoletnost
Letos bo za nadaljevanje tradicije poskrbelo deset letnikov, kot pravijo v Gančanih mladim, ki so dopolnili 18 let. Letniki 2000 so s pripravami na majoš pričeli takoj po novem letu. Kot so povedali, to ni samo enodnevni dogodek, ampak proces, ki traja približno pol leta. Med pripravami smo jih obiskali tudi mi. »Začelo se je tako, da so vojaki iz 1. svetovne vojne šli peš domov iz Rusije in so po poti videli, da so ljudje v znak končane vojne postavljali Mariji v čast brezo. Ko so prišli domov, so se odločili to narediti tudi tukaj,« je povedal Miha Šumak, eden izmed letnikov in dodal, da se je takrat vse dogajalo še v manjšem obsegu.
Vse od takrat v Gančanih to tradicijo ohranjajo in na nek način s postavitvijo majoša obeležijo prehod v polnoletnost. Letniki so s pripravami pričeli v januarju, ko so ob petkih izdelovali trakove in rože iz krep papirja. Pri tem jim je pomagalo tudi Turistično društvo Sodar Gančani, krajanka Edva pa jim je izdelala še štiri krone iz krep papirja. S temi okraski bodo na dan postavitve majoša okrasili vrh. Izdelali so okrog 300 rož, na vsako pa bodo pripeti tri trakove. »Po treh mesecih smo začeli iskati deblo in vrh. Pred kratkim smo po deblo šli na Bukovnico, ga pripeljali k eni izmed letnic. Nato smo ročno olupili lubje in počakali, da se je do konca posušilo,« je pojasnil Šumak. Deblo imajo tokrat pri Nuši Maučec: »Pri nas je zdaj že tretjič. Majoš je postavljala že mamina teta, nato mama in sedaj jaz«. Na smrekovo deblo letošnji in prejšnji letniki skrbno pazijo. »Včasih si vasi med sabo ponagajajo in si prežagajo steblo,« je dejal Nino Erjavec. Vrh majoša pa navadno dobijo pri družini katerega izmed letnikov, če ne, ga nimajo, ga odstopi kak krajan. Ponj se običajno odpravijo dan ali dva pred postavljanjem.
Vsak korak je povezan s tradicijo
Priprave so trenutno že v polnem teku, letniki pa komaj čakajo, da se bo vse skupaj pričelo. Sovaščane so med vožnjo s traktorjem že vabili na prireditev, za katero pravijo, da povezuje ljudi. Zdaj, ko so brezo že postavili, bodo skopali tudi jamo, v katero bodo postavili majoš. Dan pred majošem je na vrsti še odhod po vrh, ki ga bodo nato odpeljali k Nuši Maučec. »Ko se bomo v ponedeljek zjutraj dobili, bomo okrasili vrh s trakovi in rožami. Nato bodo fantje okrog poldneva pričeli vrh nositi po vasi proti igrišču, potem pa sledi postavljenje,« je opisala Maučecova. Vse od delanja okraskov, nošenja vrha do postavljanje se v Gančanih počne ročno. Na poti se bodo ustavili na krajših postankih pri vsakem izmed letnikov in se okrepčali za nadaljnje težko delo. Letošnje deblo ima po besedah letnikov dva kubična metra, skupaj z vrhom pa bo visoko približno 30 metrov. »Ko bomo nesli vrh, se bomo ustavili pri kapelici, kjer bomo zapeli Marijino pesem, nato pa nadaljevali pot,« tako Miha Šumak.
Pred postavitvijo majoša pa letniki na steblo zabijejo še evropske in slovenske zastavice. Teh bo tokrat deset, za vsakega izmed njih. To so ob Nuši, Ninu in Mihu še Patrik Horvat, Klemen Ružič, Samuel Bugar, Marcel Zorko, Grega Ružič, Tjaša Rojnik in Larisa Panker. Prav tako se bodo na deblo podpisali.
Postavljanje majoša poteka ob nogometnem igrišču v Gančanih, pri njem pa sodeluje dobrih 30 oseb. Ti pod nadzorom in navodili Franca Zadravca dvignejo majoš, letniki pa bod zakopali jamo. Kot so nam povedali, so se letos odločili za nekoliko večjo prireditev. »V tej tradiciji vidimo neizkoriščen potencial. Imamo znanje in željo, da to pripeljemo še dalje, saj lahko Gančane tako postavimo na zemljevid, ker te stare in posebne tradicije nima nihče drug,« je pojasnil Šumak. Za obiskovalce pripravljajo veselico z živo glasbo, hkrati pa bo to tudi predpriprava na stoletnico postavljanja majoša, ki bo prihodnje leto.
Na majoš bo ostal lep spomin
Vsi letniki so zatrdili, da je čast biti udeležen pri taki prireditvi. To se namreč posamezniku zgodi le enkrat, je neke vrste zrelostni izpit, ki ostane v lepem spominu za vse življenje. In to vsem. »Lepo je, da vsako leto mladi to nadaljujejo in vzdržujejo v istem obsegu ali pa še večjem,« je povedala Renata Maučec, ki je bila pred leti prav tako letnica. Dodala je, da se je postopek skozi leta ohranil, nekoliko lažje je morda le za današnje starše: »Nekoč so morali naši starši vse plačati sami, sedaj pa letnikom pomaga tudi Krajevna skupnost Gančani«. Oba z možem Simonom sta doživela postavitev majoša in pravita, da se vsako leto vrneta v preteklost, podoživita tisti dan in se spomnita prigod, ki so jih doživeli. Sama prireditev in priprave nanjo letnike še dodatno povežejo in med njimi stkejo močnejše vezi. Kot so povedali, gančki majoš, ki je od leta 2016 vpisan v register nesnovne dediščine, prinaša predvsem veselje in ponos.
